S Kolesom na Krk

Robi (Srebotno – Klimno) 196,00 km; Matej (Senovo – Klimno) 190,00 km; Mitja (Krško – Klimno) 182,00 km; Trip time = 10:05:00; V avg = 18,05 km/h, V max = 71,76 km/h

Zjutraj smo še v mraku krenili iz Krškega (prej je Robi prikolesaril do mene in skupaj sva prispela na Videm, kjer se je pridružil še Mičo). Podali smo se na pot, ki je bila vsem rekordna, saj nihče od nas še ni prekolesaril tolikšne razdalje na enkrat. In ravno to nam je bil največji izziv. Čeprav naj bi z etapo prekoračili magično kilometrino “200”, smo jo na koncu mahnili po bližnjici, ki nam je prihranila ravno to razliko.

Štartali smo…, preko mostu v Krškem, zavili na levo proti Veliki vasi in mimo Smednika sekali za Zalog in naprej skozi Dobravo in Otočec za Novo mesto. Pri Češči vasi smo hoteli obiskati Borisa, a je še sladko spal, zato sem ob 07:15 zbudil sošolca Mateja, ki je z drago ravno na ta dan praznoval 49 let do zlate poroke 😉 oz. papirnato poroko! Rekli smo nekaj besed, nato pa zavili proti Straži skozi Češčo vas in Zalog. Takoj za Stražo smo se začeli vzpenjati v prvi klanec. Do tukaj je bila seveda bolj ali manj povsem ravnina in na Dvor smo prispeli ob 08:30, kjer smo si vzeli prvo pavzo. Pot se je nato vila proti Kočevju in prišli tudi prvi daljši vzponi. Med potjo smo se spraševali, kako hitro lahko teče medved?… Nekdo je rekel da 60 km/h in Robi je pripomnil, da težav s pobegom ne bo, saj smo trije in 3 x 20 km/h je ravno 60… 😉 !

Med kolesarjenjem sta naju med drugimi prehitela dva motorista (Grega in Bojan z družicama) in skupaj smo se ustavili v Kočevju (no, oni so nas kar nekaj časa čakali).  Nato pa smo mi trije krenili naprej. V cerkvi, v Kočevju, je bilo ravno takrat konec maše in kot ovce so farani speljevali z avtomobili, seveda kot tipični nedeljski vozniki – tako je nek kreten brez da bi pogledal zapeljal pred mene. Kmalu za Kočevjem so se že oglasile naše gospodične, ki so nas dohitele ravno sredi klancev proti vasi Štalcerji. Tretji počitek smo tako imeli malce pred Štalcerskim prevalom (588 m n.v.). One so šle naprej na Krk, nas pa je še čakal čudovit in hiter spust proti mejnem prehodu Petrina in nato še strm vzpon na Delnice. “pregurali” smo ga brez posebnosti. Po kratki kavici pa je sledila še zadnja “etapa”: nekaj dvigov in spustov do dobrih 20 km oddaljenega Gornjega Jelenja, prelaza na 880 m n.v., nato pa spust do morja! Do Krčkega mostu, skozi Križišće, smo prišli malce premraženi, saj spust traja kar nekaj časa, vmes za kake 100 – 200 m malo zagoniš, drugače pa tudi temperature niso dopuščale, da bi bilo komu preveč vroče. Ostalo je le še malo do Klimnega, a so utrujene noge zdaj že pošteno čutile vsako najmanjšo vzpetinico… Po zasluženem pivu v Čižičih smo na cilj v Klimno prispeli ob pol osmih zvečer, vsi veseli, da nam je in uspelo in je šlo gladko skozi… seveda pa so bile še najbolj vesele Nataša, Barbara in Andreja, ki so v Klimnem nestrpno čakale naš prihod.

Zjutraj skozi Krško.

Dohitele so nas naše rešiteljice z malico.

Pav na cesti, tik pred mejo.

Mitja ponosno…

Lokvarsko jezero.

Prispeli do mostu.

I-a.

Ob svetilniku, drugi dan.

12 urno Dobrodelno kolesarjenje v Trebnjem

Lepa izkušnja…

V soboto, 26.03.2011, sva se z jaz in Miro udeležila dobrodelnega maratona, kjer se je z samoprispevki zbiral denar za Ivano Gornik in Srečka Petkovška, za nakup koles na ročni pogon.  “Kolesa na ročni pogon so v Sloveniji še redka, a omogočajo svobodo, možnost gibanja na svežem zraku in samostojnost. Tako kot vsa oprema za invalide, pa so ta posebna kolesa izjemno draga in večini nedostopna. Športno društvo Ad-venture.si se je zato odločilo, da Ivani in Srečku izpolni to veliko željo, ter jima pomaga pri pridobitvi koles na ročni pogon. ” … tako se je glasilo na spletni strani.

Zjutraj sva jo mahnila z avtom v Trebnje. Miro je zadaj vozil svoj lasten izdelek in sicer ležeči tricikel. Jaz pa z “klasiko”. S prvo etapo sva šla na idilično pot, ki se je vila okoli Trebnjega, malo v klance, malo pod hrib, malo po gozdu in malo med vikendi. Res, pripravljena je bila odlična trasa.

Tam je bil tudi Jaka, katerega sem srečal na lanski poti na Hochtor; prišel je z svojim predelanim Azubom, katerega še nadgrajuje.

Po prvi trasi so “ležečkoti” ostali zadaj, jaz pa sem po prihodu nazaj na trg oči uperil v modro specialko, na ročni pogon. To je bilo kolo Jožeta Zajca; z veseljem sem  peljal drugo etapo z njim… In res, kako lepa izkušnja kolesariti z invalidom!!! Po poti sem razmišljal, kako se nekaterim niti v trgovino ne da iti s kolesom, kaj šele, da bi se potrudili za kak izlet in nekaj naredili za sebe. To sem tudi rekel Jožetu in odvrnil mi je: “Ko pa ne vejo, kaj ‘majo…”, in res je tako. V hrib je “gonil” malce počasneje, medtem ko sem ga pod breg skoraj lovil. Med potjo sva še marsikatero rekla; kolesari 3 leta s tem kolesom. Ker sem bil tisti dan še vedno malce prehlajen, sem ob vožnji z njim kar naenkrat nehal in kašljati in smrkati hkrati, saj verjemite, s spoštovanjem in ponosom sem “gonil” poleg!

Miro in Jaka raztovorjata ležečkota.

Miro na svojem ležečkotu.

Jože v elementu.

Prehitela naju je skupina “specialkarjev”.

Z Jožetom.

Aleksej in njegova brzi-Zockra (DOS).

Tudi sam sem se pognal z rokami.  (foto: Miro)

S Kolesom po Krku

Malinska – Glavotok – Krk – Malinska, 56,00 km, Avs= 16,96 km/h, t= 3:17:43, Vmax= 62,0 km/h

Prav na hitro sva se z Robijem dogovorila, da greva pred praznikom še malo na kolo in padla je odločitev za otok Krk. Blizu je, pa še temperature so bile občutno višje, kot pri nas. Tudi vremenska napoved je obetala lepo vreme in termometer naj bi čez dan kazal nekje od 16 do 17 stopinj.

Na obali v Malinski.

Počasi sva se v mrzlem sobotnem jutru spakirala, naložila kolesi v avto in jo mahnila proti Kvarnerju. Dan je bil čudovit, saj je jesensko sonce že zjutraj delalo na polno. Skozi Novo mesto proti Kočevju naju je tako spremljalo vreme polno obljub. V Delnicah pa se je stvar obrnila in sneg ob cesti ni dajal več tistega vtisa, kako lep dan bova imela. Tudi pogled nad Kvarner je le tu pa tam zasledil kak sončni žarek, saj je bilo vse polno oblakov. Nič, vseeno je bil užitek biti jeseni na morju. V Malinski sva najela apartma in malo po dvanajsti že krožila s kolesi ob obali. Najprej sva se namenila proti kampu Glavotok, ki leži na skrajno zahodnem delu otoka. Namesto po glavni cesti, sva šla do tja po markiranih planinskih poteh, ki so bile lepo prevozne. Dobro utrjen makadam ni bil ovira za cestne gume. Nizek hrastov gozd je v sebi skrival veliko kolovoznih poti, zato sva tudi malo zgrešila in nekaj časa iskala cesto proti vasi Poljica. Dvakrat je bilo treba dati kolesa na ramo. Do vasice Milohnići se je cesta malce dvigovala, nato pa sva imela čudovit spust vse do obale kampa Glavotok. Naprej pa do mesta Krk. Šla sva po stranskih cestah, skozi vasico Vrh. Do tam se je cesta spet dvigala, nato pa je sledil spet spust v mesto. Če se je prej vreme obračalo na oblačno stran, so sedaj oblaki le pustili soncu, da je končno posijalo v vsej moči. Tako je bila terasa gostilne, tik ob morju, lep kraj za postanek in kosilo. Naslednjo točko sva zaradi pozne popoldanske ure izpustila in prihranila za drugič; to je bila vas Šilo, ki se nahaja na severo vzhodnem delu otoka in ima zanimiv špičast rt, po katerem je dobila ime. Iz Krka sva jo nazaj v Malinsko mahnila kar po glavni cesti in tam sem videl presenečenja! Kolesarska steza med Krkom in Malinsko; tega pa res nisem pričakoval in lahko rečem samo pohvalne besede, saj je kolesarjenje po Krku v polni sezoni precejšnja muka za kolesarje! Nazaja v Malisnko sva prispela malo pred šesto in takoj po zahodu se je že čutilo, da je jesen tudi na morju, saj so temperature padale iz minute v minuto…

Čeprav je bilo na koncu vreme ravno obratno napovedi (več oblakov kot sonca), so bile razmere za kolesarjenje naravnost idealne: ravno prav hladno, a ob enem ravno prav toplo. Lep zaključek tedna na morju s kolesom!

Sneg v okolici parka Risnjak.

Čudovite gozdne poti v hrastovem gozdu.

Obala pri Glavotoku.

Je še slana?

Ko je sonce končno zmagalo bitko nad oblaki.

Na zdravje!

Kolesarska pot med Krkom in Malinsko.

Sončni zahod.

Povezetek poti Senovo (SLO) – Hochtor (A)

Pot se sicer ne ujema povsem z mojo, saj je bilo veliko kolesarjenja po kolesarskih poteh, ki pa niso označene!

Posnetek spusta iz vrha prelaza (Hochtor) do kampa (Grosskirchheim) – Garmin etrex:

Višinogram Hochtor – Grosskirchheim:

7. dan: Smlednik – Senovo

7. dan, Smlednik – Senovo, 123,69 km, Avs= 21,35 km/h, t= 5:47:35, Vmax= 47,4 km/h

Še zadnji dan potovanja je bil pred mano. Štartal sem zgodaj, saj sem hotel biti doma še pred opoldansko vročino. Potoval sem po spet po isti trasi, skozi Ljubljano (Tacen), proti Litiji in po dolini Save do Zidanega mosta in  Sevnico. Domov sem prispel 15 minut do dvanajste, ko je sonce že lep čas pritiskalo…

Tako, za mano je dobrih 763 kilometrov in kar štirje prelazi (seveda pa sem najbolj ponosen na svoj cilj potovanja: Hochtor, 2504 m n.m.). Pot vsekakor priporočam, saj je bilo moč kaj videti. Največjo težavo je vsekakor predstavljalo vreme – pa tokrat ne mokrota, ampak vročina! Sicer se na kolesu ne čuti toliko vročine, ker ves čas malo pihlja, a ko se ustavimo, pa je druga zgodba. Pa tudi koža bo večini bolj hvaležna v senci. Se pa da tudi v tako vročih dnevih kolesariti, samo dovolj zgodaj je treba vstajati…

Hvala vsem, ki ste “bili z mano”.

Lepo je biti spet doma!

“Z jutrom obsijan.”

Tovorna žičnica v Kresnicah.

Še ena fotografija trboveljskega orjaka.

Pogled na dolino reke Save, v smeri Sevnice.

6. dan: Mojstrana / Dovje – Smlednik

6. dan, Mojstrana / Dovje – Smlednik, 63,11 km, Avs= 18,00 km/h, t= 3:30:18, Vmax= 48,6 km/h

Dopoldan je nastopil počitek in v kampu sem tako preživel ležerno do enih. Pot do Jesenic ja bila še vedno v senci dreves, saj sem krenil po kolesarski poti, vzdolž Save Dolinke. Tam pa se je kolesarska pot naenkrat nehala in treba je bilo malo tovorjenja preko ograje in hoje s kolesom na rami po ozki gozni poti. To je vse zaradi enega lastnika zemljišča, ki ne pusti urediti kolesarske poti po njegovem. To mi je sicer že  prej povedala gospa v kampu, a zaradi sence sem vseeno krenil po desnem bregu, proti Jesenicam. Tam sem še enkrat obiskal prijazno študentko, ki mi je tudi tokrat svetovala, kje je najboljša pizzerija. Potreboval sem nekaj energije za pot do kampa in pizza mi je dišala še iz avstrijske strani. Ko je bil želodec poln, pa naprej, mimo Prešernove Vrbe, do Radovljice. Kolesaril sem po isti poti, kot prej, a s to razliko, da se mi je danes na tej poti predrla guma na prikoloci. In vse skupaj je to bil že tretji defekt. To je bilo v Podbrezju. V Naklem pa sem na bencinski črpalki še dopolnil zrak. Zanimivo, danes sem srečal toliko kolesarjev, kot še nikoli. Kot da je bil nek poseben kolesarski dan. Vse polno jih je bilo. Je pa tudi res, da je okolica Kranja lepo urejena s kolesarskimi potmi… V kamp sem prispel deset do osmih in se nastanil poleg kolesarja iz Švice, ki se je malo podal po Sloveniji in namerava kolesariti še po Kvarnerju, Bil je že na Vršiču. Veliko, katere sem srečal, najbolj pritegne prav Vršič; bo treba res it gor.

Jutranji pogled iz šotora.

Obisk lokalca.

Treba je bilo kar čez travnik…

… in čez plot.

»džesenice city«

(spet) »flikanje« gume.

Cerkvica v Trbojah.

5. dan: Grosskirchheim – Mojstrana / Dovje

5. dan, Grosskirchheim – Mojstrana / Dovje, 165,13 km, Avs= 18,28 km/h, t= 9:01:45, Vmax= 67,8 km/h

Danes pa sem pričel z vračanjem nazaj domov. Pot sem izbral južno od poti gor in se priključil na njo v Podkornu, kjer sem drugi dan potovanja zavil na sedlo in prečkal v Avstrijo. S tem pa sem zajel še malo Italije.
Brez zajtrka sem krenil nazaj po dolini reke Möll, v Wilcheimu pa na prvi današnji prelaz, Iselsberg, 1204 m. Takoj za spustom sem zajtrkoval ob čudovitem pogledu na dvatisočaka Grosse Sandspitze (2772 m) in Hochstadel (2680 m). Res lepo mesto za zajtrk. Nato pa naprej, vzdolž reke Drave, v smeri Spittala, kjer sem spal drugi dan. V mestecu Oberdarauborg pa preko reke na drug današnji prelaz, Gailbergsattel, 982 m. Kmalu mi je prelaz začel postajati naravnost všec, kar sicer ni najbojl obicajno, ko zaradi težkega kolesa clovek grize kolena. Ta prelaz je speljan po gozdu in zelo umirjeno, brez pretiranih vzpononov. Ves cas se je cesta konstantno dvigovala med serpentinami. Ravno, ko je simpatija med mano in vzponom narašcala, pa mi je sanjarjenje presekala prazna zadnja guma. In to ravno takrat, ko me je prehitela kolona treh koperskih tovornjakov.  Na sreco se je to zgodilo tik pred pocivališcem, kjer sem potem kolo obesil na »brezo« in zacel z menjavo zracnice. Ker se je tu ustavljalo veliko ljudi, sem imel zato tudi veliko zacudenih pogledov na moje obešeno kolo. Tudi dva popotnika na kolesu sta me takrat prehitela. Ob pol enajstih sem prevozil vrh in sledil je še spust v mestece Kötschach–Mauthen in tretjo današnjo dolino, dolino reke Gail. Ker pa me je že lovila opoldanska vrocina, sem se v Kirchbachu ustavil v trgovini in nekaj kilometrov naprej je sledil pocitek v senci. Po pocitku sem najprej poskrbel za mocno sonce (krema), nato pa jo mahnil proti Hermagoru. Tam sem se odlocil peljati še malo naprej in poiskati kamp v bližini slovenske meje. A edino kar sem našel, je bil znak za kamp v vasi Nötsch, kampa pa od nikoder. Cesta se je kar dvigala in dvigala in še preden bi našel kamp, sem se odpravil naprej, proti Italiji. Sem pa že lep cas opazoval slovenske alpe in najlepši v tem pogledu je bil sigurno Mangart. V Tarvisio (Trbiž) sem prispel okoli sedmih zvecer. Zaradi razgibanega mesteca sem iz enega konca na drugega porabil kar nekaj casa in potem do slovenske meje še vec, saj se je cesta prakticno ves cas vzpenjala. Cudno, da na karti to ni oznaceno kot prelaz, saj je bilo to iz kolesa vsekakor obcutiti. V Ratecah se na bencinski crpalki malo okrepcam, ves vesel, da sem doma in krenem v dolino. Edini kamp se je nahajal šele pri Mojstrani, v Dovju in na sreco ni bilo treba do tja kaj prevec goniti, saj cesta ves cas pada. Vozil sem po kolesarski stezi in tako bil še hitreje na cilju. Kamp pa skoraj poln do vrha. Pa tudi receptorka ja ocitno vstala z levo nogo, tako neprijazna je bila. Prav zanima me, ce je kdaj kampirala po tujini. Zanimivo, pridem ves vesel domov, pa takle odnos… Tuši pa so cisto po severnjaško: 0,50 EUR za tuširanje, deluje pa na kovanec. Še dobro, da sem imel poleg nekaj drobiža, drugace bi šel spat v ne prevec dišecem stanju… Pa lahko noc!

Še jutranji pozdrav kraljestvu Grossglocknerja, potem pa naprej.

Jutranji žarki so risali sence po nebu.

Kdaj ste nazadnje zajtrkovali ob tako lepem pogledu?

Krpanje gume med vzpenjanjem na prelaz Gailbergsattel.

Zanimivo ime kraja.

Cudoviti oblaki pri mestu Hermagor.

Reka Gail in dalec v ozadnju slovenske alpe.

Naše alpe že precej blizu.

Stari mejni prehod med Avstrijo in Italijo.

Nekdo, ki je vedno poleg.

V tunelu… »Trbiž je naš!«.

Še zadnji kilometri po kolesarski stezi proti Mojstrani.

4. dan: Grosskirchheim – Hochtor (2504 m)

4. dan, Grosskirchheim – Hochtor (2504 m) – Grosskirchheim, 49,52 km, Avs= 11,02 km/h (samo gor 7,47 km/h), t= 4:29:25, Vmax= 62,9 km/h

Ni in ni šlo vstati zjutraj, zato sem krenil šele ob pet proč. Sicer pa tudi zaspati nebi mogel, ker so zjutraj pokali. Odmevalo je po celi dolini. Pa tudi mačka me je prebudila, ko je na vso moč švignila izpod prikolice mimo šotora ravno takrat, ko sem glavo pomolil ven. Od Grosskirchheima se cesta najprej počasi vzpenja, dokler ne pride v bližino ca, kjer pa se uradno prične »Hochalpenstrasse« oz. visokoalpska cesta. To je navišje ležeča cesta v Avstriji! V Heiligenblutu se je ravno takrat pripravljala na vzpon skupina šestih nemških gospodov, ki jo je potem mahnila na drugo stran prelaza. Vsi pa niso ravno vedeli, kam sploh gredo. Vmes sem imel počitek in jih dohitel na višini dobrih 1900 m, kjer pa so bili samo trije. Ostali trije pa so jo mahnili naprej in namesto za prelaz, so krenili proti »Panorami Ledenika« oz. »Gletscher Panorama«. Potem pa smo večino poti potovali skupaj in se tudi skupaj ustavljali. Tudi na vrh smo malo pred enajsto dopoldan prispeli skoraj skupaj in potem na vrhu sedeli za skupno mizo ter izmenjali še naslove elektronskih pošt, da si pošljemo fotografije. Oni so potovali preko Italije v Slovenijo, čez Vršič in nato vso pot naprej ravno en dan za mano. Dohiteli so me, ko so se s taxijem pripeljali v Heiligenblut, od tam pa smo potovali skupaj. Oni so srečali tista dva nemca, s katerima sem skupaj kampiral v Villachu in rekli, kako izmučena je bila Sonja, medtem ko je Sebastian lepo vztrajal. Potem smo se na vrhu še poslovili, oni na drugo stran, jaz pa nazaj v kamp. Tik preden sem se spustil nazaja, pa je na vrh prilezel še en poljski popotnik, ki je svoja dva kolega pustil malo nazaja. Spregovorila sva nekaj besed in najprej je ponosno dejal, da vozim poljsko priolico. Oni so potovali iz Francije (Marsel), preko Avstrije, Švice, … , nazaj na Poljsko.

Eden od okoliških vršacev je pogledal skozi odprto okno.

Spust nazaj v dolino je bil seveda čudovit, še posebej zato, ker sem vse te kilometre v hrib pregonil le nekaj časa prej. A kot vzpon na tako visoko višino, je tudi spust precej zahteven. Zavore se lahko hitro »skurijo« in roke so že teko utrujene od treh dni potovanja, dobile še novo nalogo, da držijo celo telo kontra smeri spusta. Da sem malo pomagal rokam, sem se z nogami uprl v gonilko, rit pa porinil povsem nazaj, tako da sem z mošnjički med nogami »kajlal« celo telo za sedež. Lahko bi na tistem križišču zavil še desno in si šel pogledati Grossglocknerjev ledenik, ki se odlično vidi iz »Gletscher Panorame«. A ura je bila že pol dvanajstih, sonce je pritiskalo in tudi »Gloki« je bil tako ali tako v oblakih. Pa kdaj drugič… Smo pa vrh osvojili zadnji trenutek, saj se je na vrhu in po cesti občutno povečal promet! Čeprav je torek in sredi tedna, je bilo veliko ljudi, kako izgleda šele vikend si niti predstavljati nočem! Najverjetneje ni kaj prijetno. V Heiligenblutu sem si nakupil zalog za dva dni in se spustil še tistih nekaj kilometrov nižje po cesti, v kamp. Ker je vročina spet začela pritiskati, sem se šel malo osvežiti v reko, ki je le nekaj metrov stran od kampa. Tukaj zgoraj je reka Möll še bolj hladna kot nižje. Potem pa celodnevni počitek kje ob pivu v senci ; –) …

14:30, Ravnokar mi je sin od lastnice povedal, da se je vreme na vrhu poslabšalo!

Tabla, ki označuje začetek »Glokijeve visokoalpske ceste«.

Pogled na Grossglockner iz ceste, malo naprej od Heiligenbluta.

Z polovico skupine Nemcev med pavzo.

Nadaljevanje poti proti vrhu.

Serpetine.

Pogled nazaj, okoli 500 m pred ciljem.

S temi mašinicami plužijo sneg.

Jaz in skupina Nemcev pred vhodom v tunel.

Portret pred znakom.

Zaslužen počitek v senčki ob reki.

Fotka, za dolgčas preganjat…

3. dan: Villach / Beljak – Grosskirchheim

3. dan, Villach / Beljak – Grosskirchheim, 128.24 km, Avs=17,41 km/h, t=7:21:54, Vmax=44,7 km/h

Zjutraj smo jaz in Nemca vstali skupaj in krenili ravno kontra, od koder smo prišli. Onadva preko Korenskega sedla v Slovenijo, jaz pa via »Gloki«. Najprej pa je bilo treba najti tisto kolesarsko pot, katero mi je včeraj omenil tisti gospod, ki me je pospremil v kamp. Po kar nekaj napotkih domačinov sem jo le našel in nadaljeval pot proti Spittalu. Zelo lepa kolesarska pot se je vila ob reki Dravi in vijugala z njo. Prav prijetno je bilo kolesariti med njivami koruze, v jutranji svežini in vse to ob reki. Srečal sem tudi veliko ljudi. Eni so trimčkali, drugi pa kolesarili. Vsi so zelo lepo in vljudno pozdravljali, tako da sem se tega kmalu nalezel. Žal pa se mi je 8 km pred mestom predrla guma na prikolici in potrebno je bilo zavihati rokave in po 15 min sem lahko krenil naprej. V Spittalu malo počitka in malica, potem pa naprej, za Lurnfeld. Tudi z starejšim parom na kolesu sem med počitkom govoril. Gospod redno zahaja v hribe in tudi po Sloveniji je že kolesaril. Pravi, da je kultura voznikov glede kolesarjev pri nas dobra. Jaz pa sem mu povedal izkušnje, kako je kolesariti po Srbiji in kako po švedski, ko sva bila že na tej temi.

Pot me je peljala naprej, po dolini reke Möll, kjer je bila še vedno speljana kolesarska pot. Sicer sem vozil malo kombinirano, saj je kolesarska pot večkrat speljana kam v hrib in cik–cak preko glavne ceste. Malo po glavni in malo po kolesarski. Pokrajina je čudovita; kot pri nas, le da je vse malo večje: vrhovi višji, doline daljše, reke širše… Ljudje pa… kaj bi govoril; zelo prijazni! Ker se pot ves čas vije v bližini reke, si ni problem malo osvežiti noge v sicer mrzli reki. Tako sem do Winklerna počasi prigonil okoli pete popoldan, potem pa naredil načrt za naprej. Malo sem se hotel vzpeti proti ciljnem prelazu, a ne spet preveč. Prvi kamp, katerega sem našel malo za mestom Winklern, je bil praktično brez sence, pa tudi nobene trgovine ni bilo videti. Malo sem še nadaljeval in tako prispel na trenutni cilj. Ker je bila ura že šest, je bila tukajšnja trgovina zaprta, zato sem se okrepčal z dunajcem in pomfrijem kar v restavraciji v kampu. Moram priznati, da čeprav ne igram luksuza, gredo finance proti minusu precej hitreje, kot sem načrtoval. Zanimivo pa je, da tukaj za enake cene kot pri nas, dobite več. Včeraj naprimer, je imel kamp tudi bazen. Po tuširanju in hranjenju pa je sledilo prenočišče. Nastanil sem se poleg prikolice, katere trenutno ne koristi nihče in tako imam vrvice za sušenje oblek in mizo z klopjo. Upam pa, da nihče ne pride jutri! Imajo pa v tem kampu sanitarije med najbolj urejenimi, kjer sem bil do sedaj…

Sonja, Sebastian in jaz, tik preden smo se poslovili.

Kolesarska pot ob reki Dravi.

Viadukt avtoceste za Nemčijo.

Menjava gume.

Osvežitev v reki Möll.

Še en zelo lep odsek kolesarske poti, v okolici Lamnitza.

Pogled na vas Grosskirchheim in tritisočake v ozadju.

V Kampu Zirkenitcer.

2. dan: Smlednik – Villach / Beljak

2. dan, Smlednik – Villach / Beljak, 110,00 km, Avs= 15,90 km/h, t= 6:54:47, Vmax= 56,1 km/h

Zgodaj zjutraj sem krenil naprej v svežem in hladnejšem jutru, saj je ponoči padlo nekaj dežja. Z razliko od včeraj pa je bilo energije občutno manj za obračanje koles; pa ni bilo od utrujenosti. Kot da se me nekaj loteva priča tudi grlo, ki hoče na vsak način boleti. Prva postaja je bil Kranj, a zaradi zgodnjega časa tam ni bilo kaj za početi, zato sem nadaljeval proti Radovljici.Vmes sem enkrat pošteno zgrešil in krenil prodi prelazu Ljubelj, kjer bi sicer lahko tudi prečkal v Avstrijo, a je prelaz višji od Korenskega sedla. V Policah sem vedril zaradi kratkega naliva, ki je odšel prav tako, kot je prišel; na hitro. Potem pa ob idealnem vremenu za kolesarjenje naprej… V Radovljico sem prispel deset minut do osmih in ravno takrat je tam Spar odpiral vrata, tako da sem lahko nekaj vrgel v želodec. Kmalu se je oglasil še Miro. Z njim bi po prvem načrtu morala kolesari skupaj in tudi pot je bila njegova zamisel. Tudi dež je na žalost pripeljal poleg. Šla sva se usest v tamkajšnji kafič, kjer sva spoznala zastopnika za BMS kolesa, Dušana. Dal mi je tudi en gel za energijo in pa prašek. On je krenil naprej, za Kranjsko Goro, Miro za Bovec, jaz pa se trenutno javljam iz Jesenic… Prijazna študentka v informacijskem centru mi je malo pomagala glede kampov. A glej ga, kako se zgodovina mojih potovanj s kolesom ponavlja: kamp v Gozdu Martuljek je to sezono zaprt! Kam sedaj? Nazaj v Mojstrano nisem gonil, saj je preostalo še dovolj dneva, da sem lahko krenil za Avstrijo, preko Korenskega sedla (1074 m). V Kranjski Gori sem se okrepčal z veliko pizzo, ki mi je dala nadaljne moči za pot. Sedlo sem prečkal ob pol petih in sledil je spust, ampak to je bil zares spust! 18 stopinjski naklon je zavoram jemal sapo in mojim rokam tudi. Poleg vsega pa še obnavljajo cesto in eden od pasov je povsem zaprt in promet usmerjajo s semaforjem. Kako bo šlo nazaj skozi interval s počasnim kolesom mi ni jasno. Verjetno bom izbral kak drug prelaz za vrnitev v Slovenijo. V Villachu me je prijazen gospod peljal naravnost v kamp, potem,  ko sem ga vprašal za pot. Kamp je malo bolj skrit in težko bi ga našel sam. V kampu pa sem se nstanil poleg dveh nemcev. Sonja in Sebastian prav tako potujeta s kolesi in sta prišla iz Nemčije, ravno preko prelaza pod Grossglocknerjem. In prav tako potujeta jutri preko Korenskega sedla. Lepo smo se ujeli in izmenjali veliko informacij in izkušenj. Naj omenim to, da potujeta na kolesih, katere sta dala narediti po naročilu in eno stane 2800 EUR! Prava umetnina iz jekla sta! Sebestaian se je tudi zelo zanimal za mojo prikolico; sam uporablja prikolico Bob Trail. Lani sta potovala po Keniji, letos imata eno leto na razpolago in sta namenjena preko Slovenije v Turčijo in naprej v Iran. On pa je že prej veliko potoval sam. Mu je očitno ratalo najti sopotnico, za take podvige.

Vedrenje.

Sonce se prebija skozi oblake.

Krasna mavrica nad gorami.

Miro, jaz in Dušan.

»O, Vrba,  draga vas domača…«

Idilična kolesarska pot proti Kranjski Gori.

Prelaz Korensko Sedlo.

T–34.

Sonja in Sebastian iz zahodne Nemčije.

1. dan: Senovo – Smlednik

1. dan, Senovo – Smlednik, 124,00 km, Avs= 20,68 km/h, t= 5:59:25, Vmax= 51,5 km/h

Štart je bil že ob štirih zjutraj, saj je bilo šez dan napovedanih krepko čez 30 stopinj. Že včeraj jih je bilo 36, zato je bil zgodnji štart nujen. Ker je bila včeraj sparina zelo močna, sem pričakoval tako zgodaj zjutraj prijetno hladen zrak, pa ni bilo tako! Skoraj bolj soparno se mi je zdelo, kot pa sinoči. Šele nekje ob pol petih zjutraj, ko sem skoraj prispel v zidani most, se je zrak nekako le izboljšal, in je bilo lažje dihati. Tam sem imel prvo pavzo, saj je bila trgovinica edina stvar, ki je bila odprta. Nato pa naprej po Zasavju. Zasavska cesta je bila odlična! Čeprav sem se po njej že večkrat peljal z avomobilom, se mi je tokrat, s kolesom zdela še boljša! Prav prijetna za kolesarjenje. Mimo trboveljskega orjaka, ki se je že nekaj sto metrov prej videl izza hribov, sem peljal z vsem spoštovanjem… 360 m visok dimnik sem prvič lahko opazoval počasi, saj iz avtomobila vse skupaj mine pre–hitro. To je najvišji dimnik v Evropi in kar sedmi na svetu.

Pot se je nadaljevala skozi Litijo in že kmalu sem jo šibal proti Ljubljani. Najprej sem imel namen počivati preko poldneva nekje okoli Ljubljane, potem pa sem se odločil, da potegnem dlje, v kamp in imam potem celo popoldne za počitek. In tako sem tudi naredil. V Tacnu pa sem za napotke za pot vprašal mimoidočega v avtomobilu, ki pa je slučajno tudi sam kolesar in sicer se sedaj pri svojih 65–ih okoli potepa z Azubovim trikolesnim lezikolom. Z Jakobom sva spila »dve rundi«  in izmenjala nekaj besed. Ker je bila ura sedaj že skoraj poldan, sem hitro moral naprej, saj je vročina že lepo pritiskala. Malo čez pol eno sem končno prispel v kampu Smlednik v Dragočajni. 9,50 EUR sicer ni preveč poceni. To pišem na terasi kafiča, kjer dela Matjaž, ki je včasih delal na koči na Bohorju.

Pozno popoldan pa je malce zagrenilo vreme. Padlo je nekaj kaplic dežja, ravno ko sem prišel nazaj iz trgovine. Tudi počitek po večerji ni bil kaj prida, saj je v šotoru očitno vlažnost kakih 130 % in ni za zdržati niti 5 minut. Ne vem, kako bo kaj s spanjem danes. Jutri šibam naprej spet zgodaj zjutraj, če ne bo neviht. Za naslednje dni pa vreme kaže spet sončno!

Malo naprej od Sevnice se je začelo daniti.

Prvi počitek v Zidanem Mostu.

S cicko preko Save na Kum…

Trboveljski orjak.

Z g. Jakobom na pivu.

Na terasi v kampu.

Pot: Senovo – Edelweissspitze

Pot: Senovo – Edelweissspitze, 350 km

http://www.grossglockner.at/en/

Kolesarska Torba Ortlieb Ultimate5 Plus

Na kolesarskem potovanju je prednja torba nepogrešljiva! Toda, kako torbo izbrati, da bo zadostila malce bolj zahtevnim potrebam?

Lani sem imel na potovanju na Švedsko precej slabo vreme in na poljskem dva presenečenja v enem dnevu, ko mi je pošteno namočilo kolo in vso opremo, katero sem imel poleg. Ko enkrat doživiš to, da moraš iz kolesarskih torb dobesedno zlivati vodo, potem nehaš razmišljati, katero si boš privoščil ob naslednjem nakupu. In tako je padla odločitev, Ortlieb Ultimate5 Plus (L – 8,5 l).

http://www.ortlieb.com/

Magicshine CT-808 – Prvi vtisi

Povezava na spletno trgovino Deal Extreme.

Če bi želeli nekaj, kar bi bilo cenovno ugodno in bi hkrati pošteno svetilo, potem je  kolesarska svetilka Magicshine resnično “magična“, saj za ceno 76,00 EUR (s poštnino in carino vred) predstavlja več kot odličen kompromis med ceno, kakovostjo in zmogljivostjo! In kaj je Magicshine?

Najprej to, da ni na novo izmišljena stvar, ampak skoraj neposredna kopija kolesarske svetilke nemškega proizvajalca Lupine Lightning Systems in sicer modela Tesla 4 (povezava na test – mtbr.com). Žal pa originalna svetilka Testa 4 stane v tujini kar 300,00 EUR, tako da je svetilka Magicshine res konkurenčna glede cene.

Karakteristike svetilke:

Na embalaži navajajo svetilnost 900 lumnov, kar pa ne drži! Na testu so izmerili med 600 in 700 lum, saj LED diodo poganja zgolj 8,4 V Li-Ion akumulator, čeprav je sama LED dioda deklarirana za 12 V napajanje (takrat pa bi dejansko svetila z deklarirano svetilnostjo). A že dejanska vrednost svetilnosti je več kot dovolj, da pred sabo vidite vse. Tudi 50.000 urna življenska doba LED diode ni zanemarljiva. Napajanje pa “drži” (pri polni moči) 3 ure. Svetilka ima tri načine delovanja: polna moč, srednja moč in pa utripanje. Obstajajo pa podobni modeli, ki imajo 5 načinov (drugačen gonilnik LED diode).

Ohišje svetilke:

Lično izdelano ohišje je popolnoma narejeno iz aluminija, saj hkrati služi kot hladilna naprava. Ker svetilka sveti zelo močno, se zato tudi greje. Pritrditev na krmilo kolesa pa je narejeno kar se da enostavno – z gumico se pripne plastični nastavek in svetilka je trdno pritrjena.

Nekaj glasbe