Extrawheel Classic prikolica – Drugi vtisi

Prikolica je sedaj prestala tudi drugo preizkušnjo (reportaža). Dvodnevni izlet v Belo Krajino, tokrat precej bolj naložena od zadnjega izleta! In kako se je odrezala? Ker s seboj nisem imel drugih kolesarskih torb, je prikolica tovorila praktično vse. Obleke, hrano, pribor za kuhanje in spanje. Tovora nisem tehtal, je bil pa po oceni težak nekje 20 kilogramov in to je 2/3 maksimalne obremenitve, ki znaša 30 kg. Prikolica je zelo primerna za tovorjenje velikih predmetov, kot je naprimer spalna podlaga, ki zvita meri v dolžino kar 70 cm (komfortna) in tehta 2.5 ali pa celo 3.0 kg. Tak tovor je težko pritrditi kam na kolo. Enako velja za kak večji šotor, itd. Takoj je bilo opaziti, da je tovor težji, kot na zadnjem izletu – vsaj ob prvem klancu! Tudi kilometri so bili v tromestni številki, saj je izlet na koncu dosegel 102 km v eno smer. Prava preizkušnja je bil vzpon preko prelaza Brezovica (588 m n.m.).

Na Prelazu Brezovica.

Prikolica je za v klanec veliko breme, prav tako kot so težko naložene kolesarske torbe, čeprav z drugačnim občutkom. Po kakšnih 50 kilometrih je začel od zadaj prihajati moteč cvilež. Kaj je to? Zaradi vlažnega ozračja so kmalu začeli škripati ležaji na tistem mestu, kjer se stikujeta povezava in okvir prikolice. Očitno bi bilo dobro te ležaje malo podmazovati. In takoj za prelazom je sledil še dolg spust v Belo Krajino, proti Črnomlju. Nazadnje sem s prikolico uspel doseči 56 km/h, tokrat pa sem zaradi težjega tovora za kratek čas dosegel le 51 km/h in že to je bilo dovolj! Pretiravanje bi bilo lahko usodno, saj je prikolica dvakrat začela vleči celotno kolo v eno smer. Tovor je bil bolj ali manj enakomerno razporejen zato ne vem, kako je prišlo do tega pojava. Vlekla pa je s precejšnjo silo, tako da je bilo treba krmilo kolesa močno držati. Med izletom je prišla tudi situacija, ko se je bilo treba spustiti po precej strmem, makadamskem klancu proti kampu (Jankovič – Adlešiči). Pričakoval sem, da bo zaradi naložene prikolice tak počasen spust težaven, a je bilo ravno nasprotno. Brez kakih posebnosti!

Prikolica Extrawheel Classic; v ozadju ena od vreč.

Priklapljanje prikolice na kolo (dobro jo je priklopiti prazno!).

Okretnost v mestu

Pri mestni vožnji se je odrezala zelo dobro. Tudi če je bil vmes kak pločnik z slabo izvedeno klančino ali ostrim zavojem med javno razvetljavo, je prikolica odlično sledila kolesu in ni nikoli cukala nazaj! Potrebno se je bilo samo navaditi na njeno širino, saj sem dvakrat pošteno podrsal po robniku. Slaba lastnost tega starega modela Classic je ta, da ima na občutljivem mestu drsanja mrežo, katera nosi vreči za tovor. Izkazalo pa se je, da sta vreči veliko bolj občutljivi na drsanje ob beton, kot pa sama najlonska mreža. Novejši model Voyager ima namesto vreč v mreži dve torbi, ki sta postavljeni pokončno. Najverjetneje bi v tem primeru torbi prej strgali med drsanjem, saj pri starem modelu vse skupaj malenkost ščiti še najlonska mreža.

Parkiranje prikolice

Vsakokrat, ko sem se ustavil, je bilo že v naprej potrebno predvidevati, kako bom kolo zapeljal in kam ga bom naslonil, da bo potem možno speljati brez obračanja. Ja, nekaj pa se že pozna, če je kolo daljše za več kot 50%! Večkrat je prišlo prav, da mi je kolega, ki je bil z menoj, pomagal premakniti prikolico, ker je sam najbrž nebi zmogel. Težava je v tem, da ne moremo hkrati držati kolesa in premikati težke prikolice! Na prikolici je prav temu namenjen ročaj na koncu, za katerega primemo prikolico. Je pa to tudi dobro mesto za namestitev zadnje luči.

Extrawheel Classic prikolica – Prvi vtisi

Že nakaj časa sem iskal primerno rešitev za večje tovore na kolesu in se na koncu odločil za »Poljaka« extrawheel.com. Po slučaju sem naletel na njihovo spletno stran, kjer so promovirali ta mali biser tehnike, kot mu nekateri pravijo. Enostavna po zasnovi in načinu montaže ter po vrhu še cenovno ugodna in seveda lahka prikolica me je začela takoj mikati. Imajo pa sedaj v ponudbi že drugi model, ki je izpopolnjen, a o tem malo kasneje.

Prvi dan, ko sem jo dobil po UPS dostavi, sem jo takoj namontiral na svoje novo kolo in začel s prvimi kratkimi vožnjami po dvorišču. »Kako lahka je!« Resnično ne veš, da jo imaš priklopljeno, saj povsem prazna tehta zgolj 5 kilogramov. Pri naloženi pa se čuti nekaj, kar te malenkost vleče nazaj, kot bi ti nekdo privezal na kolo vrv in te rahlo vlekel v nasprotno smer vožnje. To pa je bilo tudi vse. Pri nagibanju ni vztrajnosti, kot pri potovalnih torbah in v hrib se je obnašala v redu.

Prikolica Classic

Extrawheel Classic, kakršno imam, je prvi model v seriji. Zasnovana je na principu (samo) enega kolesa, ki je po dimenziji enak kolesu na biciklu, t.j. 26 col. Obstajata pa še opciji 27 ali pa 28 colskega kolesa.

Prikolica brez vreč.

Prikolica z vrečami.

Aluminjasto ogrodje deluje precej trdno in togo. Iz glavnega okvirja spredaj štrli dvojni »kavelj«, na katerega se brez vijakov ali česa podobnega pritrdi povezno sredstvo, ki ima na prikoličinem delu funkcijo vertikalnega vrtišča, na kolesu pa se pritrdi na posebno oblikovane vijake na osi in ima funkcijo horizontalnega vrtišča. In to je to! Enostavneje ne more biti. Tovorni del prikolice sestavljata mreži, v kateri se prevažata dve vodo-nepropustni vreči (»prasica«). V mojem primeru sta 2 x 60 litrov, obstajata pa tudi 2 x 40 litrov. Cela prikolica je odeta v tkanino iz umetnih vlaken, ki hkrati deluje delno kot podpora vrečam in kot blatnik. Prodajalec mi je po elektronski pošti dejal, naj raje vzamem nov model Voyager, saj je bolj tog in da naj bi se tkanina in mreža radi trgali od večjih obremenitvah, a je bil nov model 100 EUR dražji in hkrati manj praktičen. Na modelu Classic se lahko za obe mreži na prikolici se zatakne marsikaj (mokra obleka, plastenke, …) in ni potebno vsakokrat odpirati torb. Sem pa kmalu ugotovil, da je potiskanje polnih vreč v mrežo na prikolici precej zahtevno delo, vsaj kar se tiče stabilnosti celotnega kolesa.

V originalu je prišla prikolica s Kendinino »pol-kramparco«. Ni mi bila všeč, saj je imela precejšnje izbokline ob straneh in sem jo malo pred prvo vožnjo v Kumrovec zamenjal z Michelinovo CrossCountry Rock, ki ima majhen kotalni upor in precej bolj primeren zunanji rob, kar se tiče profila. A ta nova guma je takoj pokazala, da je narejena kvalitetno. Ko je bila prikolica prazna, je nova guma, pri ostrejših in počasnih zavojih, na asfaltni podlagi preveč grabila! Zaradi tega, je prikolica malenkost poskakovala. Pri naloženi je bil ta efekt precej zmanjšan. Prav ta menjava gume me je popeljala 15 let nazaj. Matice na osi!!! Verjetno so zaradi tkanine, v katero je oblečena prikolica in je prostor, okoli osi zaradi tkanine utesnjen, uporabili matice in ne hitro zapenjalo. Če pomislim, da je prikolica namenjena potovanju, potem ne vem zakaj komplicirati z maticami, saj za montažo potrebuješ dva ključa, pri hitem zapenjalu pa samo prste! Upam, da mi bo uspelo zamenjati os in s tem pritrjevanje…

Prvi vtisi na prvi vožnji

Za prvo vožnjo sem izkoristil enodnevno potovanje v Kumrovec. Dejstvo je, da prikolice nisem mogel preizkusiti prej, kot pa šele po lastnem nakupu. In prvi kilometri po cesti, z delno naloženo prikolico, so bili v redu. Malce mi je hotela “bezljati” in povzročati “efekt kače”, kot se to dogaja voznikom, ki vozijo kamp prikolice. A to je bilo v zelo majhni meri, pa še le po prvih nekaj sto metrih. Ker nas je šlo skupaj pet, sem od vseh pobral prtljago in jo naložil v vreče, tako da je bila prikolica za ta preizkus čim bolj naložena. Skupaj okoli 15 kilogramov prtljage. Na poti so se vrstile različne oblike podlage: gladek asfalt, makadam in grob asfalt, poln lukenj, kakor se spodobi za naše ceste. Tudi strmi vzponi in klanci. Pri vzponu se je prikolica obnašala boljše, kot sem pričakoval in se je čutila zgolj malenkostna vleka sile nazaj. Pri spustu pa sem jo preizkusil preko meje. Proizvajalec priporoča zgornjo hitrost pri spustih 40 km/h, a sem za lastno prepričanje šel vse do 56 km/h in to po precej slabi asfaltni podlagi. Pričakoval sem, da bo ob vožnji preko vdolbin “cukala” nazaj, pa zaradi velikega zadnjega kolesa tega na tej prikolici ni občutiti! Verjetno bi morala biti lunkja na cesti precejšnja, da bi prišlo do tega, a takrat bi že prednje kolo udarilo ob rob. Tudi “bezljala” ni. Ker smo se dosti ustavljali, sem nenehno vlekel stvari iz vreč in obratno. Z vsakim postankom pa je bilo nalaganje vreč nazaj na prikolico enostavnejše. Se pravi, treba se je bilo le navaditi na način, kakršnega ima model Classic. Zaradi nove gume pa na tej poti vseeno ni prišlo do poskakovanja pri obračanju!

Prikolica po prvi vožnji

Po opravljeni prvi poti, sem na prikolici pregledal ležaje, kjer se prikolica pritrdi in so mesta vrtišč. Nič posebnega. Le malenkost se je videlo, da je naredila že nekaj kilometrov (bilo jih je 76). Prav presenečena pa sem bil nad naperami (šprikli). Skoraj vse špice so bile razrahljane!!! Kako to, saj sem naredil tako kratko pot in še to z na pol naloženo prikolico! Očitno je kvaliteta platišča bolj tko-tko in se je pokazala nizka cena. Tudi vreče so se izkazale za cenene, saj je vsak dotik z asfaltom, ob pakiranju, pustil novo brazgotino na njej! Ker je pritrjevanje brez veznih sredstev, na prvi pogled izgleda, da je prikolica slabo pritrjena – a ob padcu bi se zato tudi odpela, kar je bolj varno za kolesarja!

Prikolica med vožnjo. (FOTO:  M.LACKOVIČ)

Zaključek

Kar se tiče vožnje, je ta prikolica biser! Kar pa se tiče praktičnosti in kvalitete, pa ne morem druga reči, kot da jo bo potrebno še modificirati, da bo to, kar sem si želel imeti. Res pa je, da ima nov model Voyager ravno hitro zapenjalo na osi in tudi drugo platišče (felgno), kar me je motilo pri mojem modelu, Classic. Torej z minimalno modifikacijo je tudi model Classic dobra izbira!

Več pa na: http://www.extrawheel.com/ in na: http://www.extrawheel.com/userfiles/file/extrawheel_atmagazine_big.pdf