Prikolica je sedaj prestala tudi drugo preizkušnjo (reportaža). Dvodnevni izlet v Belo Krajino, tokrat precej bolj naložena od zadnjega izleta! In kako se je odrezala? Ker s seboj nisem imel drugih kolesarskih torb, je prikolica tovorila praktično vse. Obleke, hrano, pribor za kuhanje in spanje. Tovora nisem tehtal, je bil pa po oceni težak nekje 20 kilogramov in to je 2/3 maksimalne obremenitve, ki znaša 30 kg. Prikolica je zelo primerna za tovorjenje velikih predmetov, kot je naprimer spalna podlaga, ki zvita meri v dolžino kar 70 cm (komfortna) in tehta 2.5 ali pa celo 3.0 kg. Tak tovor je težko pritrditi kam na kolo. Enako velja za kak večji šotor, itd. Takoj je bilo opaziti, da je tovor težji, kot na zadnjem izletu – vsaj ob prvem klancu! Tudi kilometri so bili v tromestni številki, saj je izlet na koncu dosegel 102 km v eno smer. Prava preizkušnja je bil vzpon preko prelaza Brezovica (588 m n.m.).
Na Prelazu Brezovica.
Prikolica je za v klanec veliko breme, prav tako kot so težko naložene kolesarske torbe, čeprav z drugačnim občutkom. Po kakšnih 50 kilometrih je začel od zadaj prihajati moteč cvilež. Kaj je to? Zaradi vlažnega ozračja so kmalu začeli škripati ležaji na tistem mestu, kjer se stikujeta povezava in okvir prikolice. Očitno bi bilo dobro te ležaje malo podmazovati. In takoj za prelazom je sledil še dolg spust v Belo Krajino, proti Črnomlju. Nazadnje sem s prikolico uspel doseči 56 km/h, tokrat pa sem zaradi težjega tovora za kratek čas dosegel le 51 km/h in že to je bilo dovolj! Pretiravanje bi bilo lahko usodno, saj je prikolica dvakrat začela vleči celotno kolo v eno smer. Tovor je bil bolj ali manj enakomerno razporejen zato ne vem, kako je prišlo do tega pojava. Vlekla pa je s precejšnjo silo, tako da je bilo treba krmilo kolesa močno držati. Med izletom je prišla tudi situacija, ko se je bilo treba spustiti po precej strmem, makadamskem klancu proti kampu (Jankovič – Adlešiči). Pričakoval sem, da bo zaradi naložene prikolice tak počasen spust težaven, a je bilo ravno nasprotno. Brez kakih posebnosti!
Prikolica Extrawheel Classic; v ozadju ena od vreč.
Priklapljanje prikolice na kolo (dobro jo je priklopiti prazno!).
Okretnost v mestu
Pri mestni vožnji se je odrezala zelo dobro. Tudi če je bil vmes kak pločnik z slabo izvedeno klančino ali ostrim zavojem med javno razvetljavo, je prikolica odlično sledila kolesu in ni nikoli cukala nazaj! Potrebno se je bilo samo navaditi na njeno širino, saj sem dvakrat pošteno podrsal po robniku. Slaba lastnost tega starega modela Classic je ta, da ima na občutljivem mestu drsanja mrežo, katera nosi vreči za tovor. Izkazalo pa se je, da sta vreči veliko bolj občutljivi na drsanje ob beton, kot pa sama najlonska mreža. Novejši model Voyager ima namesto vreč v mreži dve torbi, ki sta postavljeni pokončno. Najverjetneje bi v tem primeru torbi prej strgali med drsanjem, saj pri starem modelu vse skupaj malenkost ščiti še najlonska mreža.
Parkiranje prikolice
Vsakokrat, ko sem se ustavil, je bilo že v naprej potrebno predvidevati, kako bom kolo zapeljal in kam ga bom naslonil, da bo potem možno speljati brez obračanja. Ja, nekaj pa se že pozna, če je kolo daljše za več kot 50%! Večkrat je prišlo prav, da mi je kolega, ki je bil z menoj, pomagal premakniti prikolico, ker je sam najbrž nebi zmogel. Težava je v tem, da ne moremo hkrati držati kolesa in premikati težke prikolice! Na prikolici je prav temu namenjen ročaj na koncu, za katerega primemo prikolico. Je pa to tudi dobro mesto za namestitev zadnje luči.