Potopisna predavanja in intervju

11.09.2009 – Intervju, skupni nočni program Radia Kum Trbovlje (01:00-03:00; 12.09.2009)

19.09.2009 – Potopisno predavanje, Bivak, Senovo (16:00, sobota)

20.10.2009 – Potopisno predavanje, Mladinski center, Sevnica (19:00, torek)

16.11.2009 – Potopisno predavanje, “Desetka” na Tyrševi, Maribor (19:00, ponedeljek)

19.11.2009 – Potopisno predavanje, PZS, Dvořakova 9, Ljubljana (19:00, četrtek)

03.12.2009 – Potopisno predavanje, OŠ Krmelj, Krmelj (07:30, četrtek)

09.12.2009 – Potopisno predavanje, “Želva” na Gosposvetski, Maribor (19:00, sreda)

Potopisno na OŠ Krmelj. (Foto: Mateja Mandl)

Potopisno v “Desetki”, Tyrševa, Maribor. (Foto: Jože Vuk)

Intervju Radio Kum Trbovlje.

Po potovanju – povzetek

Prvih nekaj dni sem bil še vedno malo omotičen in premaknjen. Poznalo se je, da potovanje ni bil majhen zalogaj in utrujenost je bila prisotna še vsaj štiri dni po prihodu domov! Danes sta minila že več kot dva tedna, pa imam še vedno malo odrvenel palec na levi nogi. Desni palec si je opomogel sam že po enem tednu. Kolo je imelo razrahljan ležaj na krmilu (najverjetneje posledica poljskih tlakovanih odsekov, po katerih zaradi hitenja do prenočišča nisem vozil ravno počasi). Zadnja os je bila precej zvita in zadnji zobniki so bili odviti. Tudi platišča sta bila vse prej kot ravna in na zadnjem se pozna da je na poljskem, malo pred Szczecinom, dobilo konkretni udarec. Je pa potrebno poudariti, da sem jo odnesel brez ene predrte gume in to je bila za 2130 km dolgo pot in za okoli 55 kg težko kolo res sreča. Še posebej zato, ker sem s prikolico vred imel kar “tri gume na cesti”. Poleg prikolice, ki je bila prava atrakcija celotno pot, sem tudi prvič uporabljal prenosni računalnik na potovanju in tega so vsekakor bili najbolj veseli domači in prijatelji. Tako je lahko vsakdo spremljal potovanje v sliki in besedi. Žal pa mi je to vsakodnevno osveževanje bloga vzelo tudi precej časa! Zanimivo se mi je zdelo, kako lahko je priti do interneta vsepovsod, razen tam, kjer sem pričakoval, da bo še najlažje. Plačljiv je bil v večini prav na švedskem in v Nemčiji in s tem malo manj dostopen.

In samo potovanje? Pustilo mi je eno veliko izkušnjo in nekaj novih poznanstev, čeprav v precej oddaljeni tujini. Pri Franciju je tako lepo, da grem sigurno tja spet na obisk, a takrat bo to za več kot en dan in seveda na štirih kolesih. Ni kaj, Švedska je lepa dežela! Bil sem le na spodnjem delu države in na skrajni sever dežele je še enkrat toliko, kolikor sem prepotoval tokrat. Če bi šel iz Ystada v Karesuando na sever, bi naredil skoraj enako pot, kot sem jo iz Slovenije v Göteborg. Tako željena Skandinavija mi je, neglede na slabo vreme, na koncu pustila lep pečat in res, komaj čakam da jo spet obiščem!

 Zahvale:

Najprej se zahvaljujem sponzorjem: Centros, strojne inštalacije d.o.o., Omi in Dadiju, Franciju za trajektno karto nazaj, Gradbeništvo Mežič, Kolesarskemu Centru Sevnica in Borisu. Hvala Mitji in Borisu, ter Alešu in očetu, da so me spremljali del poti prvi in drugi dan (zanimivo, to človeku na koncu pomeni precej!). Družini Gjerkeš pri katerih sem spal prvi dan in enako Pjotru in Ivogni, ki sta me peljala na kolesarjenje v naravni park in na ogled mesta Szczecin. Mateju in družini v Halozah ter Seadu in družini v Boråsu za pogostitev. Franciju pa posebna zahvala, da me je gostil pri sebi doma, na mojem uradnem cilju – naslednjič seveda ostanem dlje 😉 . Hvala tudi predsedniku kolesarske sekcije kluba Växjö AIS, Juanu Manuelu Dieguezu, ki me je peljal naravnost v kamp in mi na hitro razkazal mesto. Robiju in Borisu, ki sta prišla po mene 450 km daleč z avtomobilom. Pa tudi vsem ostalim, ki ste me tako ali drugače podpirali.

Potovanje po dnevih:

1.dan (11.07.2009), Senovo – Nedelica (SLO), 165,00 km

2.dan (12.07.2009), Nedelica (SLO) – Bük (H), 127,42 km

3.dan (13.07.2009), Bük (H) – Frauenkirchen (A), 72,75 km

4.dan (14.07.2009), Frauenkirchen (A) – Bratislava (SK) – Breclav (CZ), 143,80 km

5. dan (15.07.2009), Breclav (CZ) – Bobrava (Brno), 70,98 km

6. dan (16.07.2009), Bobrava (Brno) – Mohelnice, 110,04 km

7. dan (17.07.2009), Mohelnice – Kłodzko (PL), 101,29 km

8. dan (18.07.2009), Kłodzko (PL) – Jawor, 116,21 km

9. dan (19.07.2009), Jawor  – Nowa Sól, 132,11 km

10. dan (20.07.2009), Nowa Sól  – Poźrzadło, 82,33 km

11. dan (21.07.2009), Poźrzadło – Barlinek, 122,48 km

12. dan (22.07.2009), Barlinek – Szczecin, 82,78 km

13. dan (23.07.2009), Szczecin – Šwinoujščie (PL), 98,34 km

14. dan (24.07.2009), Ystad (S) – Sölvesborg, 135,61 km

15. dan (25.07.2009), Sölvesborg – Växjö, 138,00 km

16. dan (26.07.2009), Växjö – Stensjön, 126,13 km

17. dan (27.07.2009), Stensjön, 0 km

18. dan (28.07.2009), Stensjön – Borås, 159,98 km

19. dan (29.07.2009), Borås – Göteborg (S), 88,82 km

20. dan (30.07.2009), Kiel (D) – Rostock – Markgrofenhelde, 39,27 km

21. dan (31.07.2009), Markgrofenhelde – Rostock – Berlin – Lutherstadt Wittenberg – Leipzig – Hof – München – Rosenheim (D), 19,81 km

22. dan (01.08.2009), Rosenheim (D) – Brestanica (SLO), 0 km

Potovanje v medijih:

Članek v pokrajinskem časopisu Smalands-Tidningen, 28.07.2009.

Dolenjski list, 27.08.2009.

posavje.info, 14.08.2009.

Posavski Obzornik, 20.08.2009.

mojeposavje.info

22. dan – Nemčija, Avstrija, Slovenija (01.08.2009)

22. dan, Rosenheim – Brestanica, 0 km, Avs= 0 km/h, t= 00:00:00, Vmax= 0 km/h (vožnja domov)

Ob 7:35 smo prispeli v Brestanico. Lepo je biti spet doma!

Med potjo domov. Boris, jaz in Robi.

21. dan – Nemčija (31.07.2009)

21. dan, Markgrofenhelde – Rostock – Berlin – Lutherstadt Wittenberg – Leipzig – Hof – München – Rosenheim, 19,81 km, Avs= 17,70 km/h, t= 1:07:09, Vmax= 29,2 km/h

Ko je zazvonila budilka sem vstal še najhitreje od vseh  dni.  Imel sem precej dober razlog za to, saj negotovosti ni manjkalo! Pospravil sem šotor, kot da ga res pospravljam zadnjič in ni mi bilo mar, da je bila prevleka v eni vreči, sam šotor in klini pa drugje. Tudi obleke sem zmetal nekaj sem in nekaj tja. Ponoči nisem veliko spal, saj je kar dvakrat padal dež in tudi pihalo je zelo močno. Ta veter je na koncu pripomogel, da je bil šotor, zjutraj bolj ali manj suh. Krenil sem iz kampa in se podal proti terminalu. Tam pa sem se kar neankrat premislil in jo mahnil direktno v center Rostocka, na železniško postajo. Zaradi petka je bila verjetnost, da ujamam kak štop skoraj nična. Prvi vlak sem najdlje dobil do Leipziga. 54 EUR s kolesom vred pa je bila cena. Potem pa se mi je prikazala tista pikapolonica od včeraj in Boris je sporočil, da lahko pride(jo) po mene do avstrijske meje in tudi na postaji Lutherstadt Wittenberg mi je (prva) prijazna prodajalka (od vseh železniških postaj) uredila vse, kar sem potreboval do Rosenheima. Vključno z včerajšnjim vlakom iz Kiela, sem skupaj presedal kar šestrkrat in se tako peljal s kar osmimi vlaki do juga Nemčije! Ko smo prišli v Leipzig, sem imel dovolja časa, da sem se najedel, odtočil in v miru počakal na vlak, ki je šel naprej ob 15:21. Tam so imeli na sedemnajstem peronu »fotošuting« z dekleti, ki sta nosili zimska oblačila, z rokavicami vred. Kako jima je bilo vroče, nimam pojma… no, pa saj neke vročine še tam ni bilo, kot kasneje, ko se je že poznalo, da grem nazaj na jug. Imel pa sem še en problem, ki me je begal. Vlak Reichenbach – Hof naj nebi imel prostora za kolesa. Kaj sedaj? Prijazni gospod za komunikacije s potniki mi je v Leipzigu uredil nekaj novih zvez, ki naj bi imele prevoz koles, a sem mu dajal, da ne morem ob pol enih zjutraj biti šele v Münchenu. Potem je šel nazaj v pisarne in prinesel veselo novico, da imajo prevoz koles, le da program javlja, da jih ni… Toliko o nemški natančnosti in doslednosti, ki me je stala do sedaj že marsikaj. Tako sem bil po še nekaj presedanjih na vlaku za München, katerega pot je trajala še najdlje in to »kar« tri ure in pol skupaj. To je bil rekord. Tam si nisem mogel kaj, da si ne bi privoščil eno pivičko, saj je bilo do sedaj že toliko vzponov in padcev, da to kar ni res! Potem pa končno nekaj malega spanca, saj od dremanja med toliko kratikimi postajami ni bilo nič; nisem si pa upal katere od njih slučajno prespati. V München smo prispeli petnajst čez deveto in sedaj sem imel samo še zadnji vlak za Rosenheim. Boris in Robi sta bila takrat 100 km pred Salzburgom. Na postaji v Rosenheimu sem imel precej težav s tovorjenjem kolesa, saj je bilo pol postaje gradbišče. Ostale so mi samo stopnice. Kar dve osebi sta se javili, da mi pomagata s kolesom; prej, bolj na severu, pomoči skoraj nisem dobil od nikogar. Pridem pred železniško postajo, a prevoza domov še ni bilo. Čakal sem ju kakih 40 min, potem pa se je le pripeljal Robijev Nissan. Bil sem vesel, kot radio. Spakirali smo kolo v avto in potem nazaj, via Slovenija. »Kako je bilo, Brücke, naporno?«, sta me spraševala, a za povedati je bilo preveč… Nekje med razlaganjem sem na avtocesti zaspal, pa sploh ne vem kdaj.

Pogled na Rostock v jutru.

Berlin.

Zelo lepa postaja v Leipzigu.

Fluxov lezikol.

Tiri.

Končno, vožnja z avtom domov.

20. dan – Nemčija (30.07.2009)

20. dan, Kiel – Rostock – Markgrofenhelde, 39,27 km, Avs= 20,36 km/h, t= 1:55:42, Vmax= 33,7 km/h

Komaj zjutraj sem prvič videl mojega cimra, ki je po temi prišel pozno ponoči. Bil je iz Kiela in bil na obisku pri dekletovih starših. Prva stvar je bila, da poiščem kakega prevoznika, ki gre v moje konce, a ni bilo nobenega. Odpravil sem se na železniško postajo, kjer pa sem dobil mali šok! »Če niste rezervirali prostora za kolo, potem vam ne morem nič pomagati.«, je rekla na postaji. »Ga bom pa na rokah držal.«, sem ji rekel, pa je ostala hladna kot špricer. Pa tudi, ko mi je povedala ceno, se mi je skoraj zaletelo. Malo manj kot 200 EUR, pa saj niso normalni! In to za vlak, s katerim bi moral štirikrat presedati in pot bi trajala več kot 22 ur. Nisem si mislil, da bo pot z vlakom nazaj tak problem in sem zato šel v Rostock, kjer bi mogoče dobil štop, saj tja vozijo tovornjaki v naše konce. Na postajo je prišlo več mladih pankerjev, s katerimi sem potem delil vagon celo pot. To je bila vse skupaj ena sama brezobraznost. Škoda besed… Kako uro in pol naprej smo morali presedati za Rostock in takrat je bilo na tisti postaji že nekaj policistov. A kaj, ko jim nihče ni nič mogel. Z vsakim pivom, litrom vina in kaj vem kaj še vse drugega, so bili vidno bolj nesramni. Nekaj jih je bil v redu in celo fotografiral sem jih, po minutnem pregovarjanju. Tisti najbolj glasni so seveda takrat pobegnili stran. In tako vse do Rostocka. Tam pa je bilo policistov polna postaja. Nekaj je moralo biti, saj je na postaji bilo še ogromno podobnih mojim sopotnikom in ni mi bilo jasno, ko je ena gospodična (če ji tako lahko sploh rečem) urinirala ob avtomatu za pijačo, sredi nove železniške postaje in to 5 metrov stran od prodajalne kruha. Vse je bilo že tako bizarno, da sem odhitel takoj do avtoceste, če bo tam kaj sreče. Pa je ni bilo. Potem pa nazaj na postajo; bom šel pa vseeno z vlakom. A takrat mi je gospa povedala, da mi ne more pomagati niti danes niti jutri, čeprav sem jo pregovarjal, da je nujno. Če pa sem imel že sam tako usran dan, sem vseeno pomagal trem Bulgarom, ki so hoteli z vlakom v Sofijo, a niso znali niti besede nemško. Ko jim je le (tista tečna) sestavila vozni red, me je eden nenehoma spraševal, koliko bo stalo in mečkal tistih 150 EUR. Ko je bil znesek za tri osebe skoraj 1000 EUR, sem mu pokazal list in si mislil: »Ti so še bolj v riti, kot jaz.« in jo mahnil v terminal, v pristanišče. Bila je dolga vožnja, saj je treminal oddaljen od centra lepih 13 km in tam spet ni bilo nič. Razen enega avstrijca, ki se je odpravljal na pot ni bilo. Pa še ta mi je rekel, da ne gre v Avstrijo, a je po videzu lagal ko pes. Na terminalu sem vzel vozni red in se odpravil v kamp, ki pa je bil še od terminala oddaljen lep kos poti. V ta kamp sem šel zato, ker bom jutri iz njega štartal najprej za terminal, potem pa, ko verjetno ne bom našel nikogar, lepo nazaj na jug. Po prihodu v kamp sem najprej takoj zavil v kopalnico, za katero je bilo treba doplačati 3 EUR. Ko sem še povečerjal pa na splet. Internet naj bi imeli zastonj, pa potem ni bilo tako.

Na postaji, v Kielu.

Eni »izmed normalnih« sopotnikov.

Lepa pokrajina skozi okno.

Policija je morala delati red.

Terminal Rostock.

V kampu.

Kaj že… aja, srečo prinaša?

19. dan – Švedska (29.07.2009)

19. dan, Borås – Göteborg, 88,82 km, Avs= 17,38 km/h, t= 5:06:52, Vmax= 43,9 km/h

Zbudilo me je sonce, ki mi je sijalo direktno na obraz in … »Zaspal sem!«, več kot uro bi moral biti že pokonci in se pakirati, tako pa sem potem hitel z umivanjem, pisanjem dnevnika od včeraj in hkrati še jedel. Iz kampa sem štartal šele ob desetih. »Pa saj Göteborg ni tako daleč.«, sem se tolažil celo pot, a kaj ko je bila današnja tura še bolj hribovita kot včeraj. Tudi v križu me je nekaj ščipalo in to zaradi včerajšnjih vzponov, ki so se danes ponovno vrstili. Čeprav sem za zajtrk jedel obložen kruh z škampi, katerega mi je za pot dala Seadova žena, sem moral v Sandaredu spet v trgovino, saj sem imel za zalogo zgolj enolončnico, pašteto in kruh, kar je potem včeraj ostalo v torbi. Že do tam sta bila dva manjša vzpona, naprej pa se je cesta bilj ali manj zravnala, a ne za dolgo. Tam nekje sem peljal mimo poslopja Ericsson. Takoj za krajem Bollabygd je bil nekaj kilometrov dolg vzpon, ki ni in ni odnehal. Vse do Hindasa se nisem kaj veliko spustil pod breg. In tako vse do Göteborga, samo gor in dol, pa gor in še gor in … v mesto pa malce daljši spust in bil sem na poti v center. Vedel sem, da je to drugo največje mesto na Švedskem, a vseeno se mi je zdelo ogromno! Ko sem vprašal za trajekt, mi je prijazen gospod lepo opisal pot, pa tudi nekaj časa je vozil z mano. A terminala od nikoder. Tukaj imajo ločeno, za katero državo greš in Nemčija je bila čisto zadnja. Po mestu sem naredil sigurno več kot 10 kilometrov. Končno sem prispel do terminala in na blagajni me je že čakala rezervirana karta (hvala Franci!). Mudilo se mi je zato, ker sem potem že takoj zapeljal na ladjo. Ko sem bil pod tušem, je bilo opaziti, kako Poljaki manj skoparijo, saj je tam vsaka oseba dobila milo in šampon, medtem ko tukaj ne. Tudi na prvem trajektu so bili bolj vljudni, čeprav sem na oba enako prišel prešvican in direktno iz poti. Ladja pa je občutno večja, kot prva. Imenovala pa se je “Stena Germanica” in je bila dolga kar 175 m. Sedaj sem si celo zapomnil, kje imam kolo, da jutri ne bo sped zmede. Zelo dobro je bilo, da sem včeraj naredil več kilometrov, saj je bila današnja pot zaradi toliko vzponov precej težka. V bistvu sta bili ti zadnji dve turi od vseh teh dni daleč najtežji. Skupno pa se je nabralo do danes 2069 km, zdajle pa na pirček in nazdravit drugemu »kilogramu kilometraže« ; –) . Ko smo odrinili, ni tako treslo kot zadnjič. Je pa tukaj veter precej močnejši. Bil sem povsem zgoraj (nad enajstim nadstropjem) in prav paziti sem moral, da mi ni kaj izletelo z rok, ker bi drugače končalo v morju. Ljudje na veliko kupujejo. Same nepotrebne stvari, a moram priznati, da je ponudba na tem trajektu precejšnja. Pravi mali nakupovalni center. So pa cene ne tem trajektu višje, kot na onem, poljskem, kar je normalno. Ta je švedski. Jutri je vlak šele ob enih proč, pa tudi potovanje traja en cel dan do Ljubljane. Se bo potrebno malo zapeljati okoli in po možnosti dobiti kak avtoštop. Drugače pa na vlak; bom videl.

Zjutraj, v kampu.

Zelo lep in star, a zanemarjen most.

S kmeti in mopedisti v Göteborg.

Tole je hotel, najvišja stavba.

Zelo pozoren sem moral biti na tramvaje in ostale kolesarje.

Zelo velik most Älvsborgsbron, skupno dolg 933 m, od tega med glavnima stebroma 417 m (pogled iz terminala, kjer sem imel trajekt).

A ni mrcina? “Stena Germanica”, dolžine 175 m.

Pogled iz trajekta na terminal in malo mesta zadaj.

Piha pa, ni kaj!

Imamo tudi slepe potnike.

Na zdravje 2000 km!

Adijo, Švedska…

Za slovo pa še švedska skupina Roxette.

18. dan – Švedska (28.07.2009)

18. dan, Stensjön – Borås, 159,98 km, Avs= 18,30 km/h, t= 8:44:52, Vmax= 50,4 km/h

»Dež! Že na vse zgodaj dež!«, me je zjutraj dvignilo pokonci. Najprej je padalo malo, a se je kasneje še okrepilo. »Saj ne more biti res!«, sem si ves čas govoril sam pri sebi, medtem ko sem se vseeno pakiral za na pot. A je ta dež ob pol osmih le ponehal in posijalo je nekaj sonca. Takoj je prišla dobra volja. Franci je prišel nazaj z svežim časopisom in seveda sem ga takoj vzel v roke. Pol strani namenjene samo meni! To! Po zajtrku sem se poslovil še od Dominika, ki je šel na delo, potem pa nazaj na cesto, v smeri Göteborg. Nekaj ljudi me je gledalo iz avtomobilov, eni so mahali, drugi bili nasmejani, saj mi je Franci rekel, da se ta časopis tiska v nakladi 60 tisoč (za celo pokrajino Smaland) in da me bo danes marsikdo prepoznal iz časopisa. Ko sem v mestu Nässjö zavil na glavno cesto proti Jönköpingu, se je začel maraton. Cesta ni bila preveč prometna, a na nekaterih mestih zoožana in nič kaj prijetna, ko je mimo pripeljal kak tovornjak. Vseeno pa sem raje izbral glavno cesto, ker je šla točno v tisto smer, kamor sem bil namenjen. Stranske poti so šle gor in dol in po njih nebi prišel nikamor. V Jönköpingu sem imel prvi postanek vparku in malo prej je bilo mesto Huskvarna, kjer so bile rojene motorne žage, katere poznamo pri nas. Drugače pa izdelujejo še ogromno drugih stvari. V bistvu sta danes Jönköping in Huskvarna že postala prektićno eno mesto. Ko sem iskal pot ven iz mesta, sem sledil tablam za cesto »40«, a so me table peljale na sever in potem nazaj na jug. Tukaj sem nabil nekaj kilometrov več. In nazaj na »cestno bojevanje«. Tokrat z večimi stvarmi. Imel sem večkrat zelo močan veter v prsa, potem pa te dobesedno še premakne, ko mimo pripelje tovornjak. Piko na »i« pa je vso pot dajal še precej razgiban teren, z nešteto vzponi in potem spusti. Naredil sem veliko, veliko višinskih vzponov. Bil sem pravi cestni bojevnik. Nikamor nisem prišel in pot se mi je začela vleči v nedogled. Pa še tu pa tam nekaj kapelj dežja! Komaj sem prigonil do mesta Ulricehamn, kjer je bil prvi kamp. A brez marketa v okolici. Odločil sem se za naprej. Bo že kak kamp naprej. Pa mi je nekdo povedal, da ga pač ni in mi dal namig, kam naj se spravim kampirat v divjino. Bil sem brez zalog, zato tega nisem naredil. Tukaj sem tudi krenil na kolesarsko pot, ki gre vse do mesta Borås. Vmes je bila še od Boga poslana trgovina, kjer sem nabavil zaloge in nato iskal prostor, kjer bom kampiral kar »na divje«, saj je bilo mesto Borås še daleč. A neke v redu lokacije ni bilo. Tukaj je vse premočeno, saj je polno izvirov in to je tudi območje, posejano s tablami, kje vse se da kaj videti. Naravna dediščina, če se lahko tako izrazim. Kam sedaj? Nič, Do Boråsa bom potegnil, tam je kamp in hkratibom bliže cilju, da mi jutri ne bo treba hiteti. Pridem v Borås, a o ni malo mesto in iskanje kampa je trajalo dlje. Vmes pa je mimo mene pripeljal Volvo in možakar je rekel: »Kamo ideš?«. Videl je zastavo na moji prikolici in šel obrnit, da me vpraša. To je bil Sead Jahić, iz Sanskega mosta v Bosni. Dogovorila sva se, da se dobiva v centru, od tam pa mi bo pokazal pot v kamp. V centru ga nisem našel in šel po napotkih v kamp. A me je že čakal tam. Po švedsko se je dogovoril v kampu, potem pa vstrajal, da ga plača on. Ko sem se spakural, pa k njemu domov, na večerjo. Kdo bi si mislil, da bom ta dan večerjal čevapčiče ob pivu!? Z ženo živita tukaj že od leta 1994 in najstarejši sin gre drugo leto tukaj že na študij. Ima še mlajšega sina Harisa. Po večerji pa malo v dnevno sobo in na ogromnem LCD televizorju sem po dolgem času videl SLO3 in SLO1, a na slednjem spet nekaj o korupciji in Šrotu. Rekel sem mu: »Vidiš, to pa je pri nas tisto, vsakodnevno!«, in nasmejal se je, da je tudi pri njih doli enako. Oba z ženo sta mi govorila, kako je tukaj vse urejeno, vse logično in tudi tisto, kar je na začetku izgledalo nelogično, je s časom postalo obratno. Že ko sem s Francijem šel v slaščičarno, mi ni bilo jasno, zakaj je vzel nek listek. To je bilo za čakanje v vrsti, da se pojavi tvoja številka. In to imajo tukaj na veliko mestih, kjer kaj prodajajo ali drugega. Nisem se mogel nehati zahvaljevati, se poslovil od žene, sina in njegovega prijatelja in Sead me je zapeljal nazaj v kamp. Lahko bi prespal tudi pri njih, je rekel, a ravno je preurejal celotno spodnjo etažo. Dela veliko sam, po službi in tako se tukaj prihrani ogromno! Veliko švedov tako dela, kdor pač zna. Drugi za obrtniška dela tukaj plačajo res ogromno. Njemu so za predračun za 6 metrov dolg izkop s cevmi vred zaračunali 250 EUR po metru. Pa vse skupaj ni bilo nič videti. Zaspal sem zadovoljen, kako se je dan iztekel… Jutri pa naprej!

Ko že zjutraj pada dež…

Raca.

Zbogom Stensjön.

Trek in Saab.

Tole je zaigran nasmeh!

Čeprav je za kako uro slabo vreme odšlo, pa so veter in klanci ostali.

Ko sem v Boråsu srečal Seada

in potem pri njemu doma.

17. dan – Švedska (27.07.2009)

Danes je bil prvi (cel) dan s počitkom. Ko se zbudiš in ti je prva stvar čudovit pogled na jezero, potem bi človek tukaj ostal za vedno! Hišico za goste poleg je Franci zasnoval sam in jedilnica ima prav tako pogled na jezero, kot spalnica zgoraj. Po zajtrku sva odšla v mesto, kamor je prišel tudi njegov sin Dominik in skupaj smo šli na kosilo. Pa malo v trgovino in potem po sladkovodne rakce, ki so tukaj v tem času neka trdicionalna jed, ponavadi ob zabavi. Bili bodo za večerjo. Nabavil sem tudi novo karto Švedske, saj sem prvo predvčerajšnjim izgubil nekje med potjo in sem se orientiral le z turistično karto v brošuri, kjer so bili označeni zgolj kampi in večju kraji. Potem pa nazaj domov, kamor sta prišla še novinar in fotograf lokalnega časopisa. To je uredil Franci. Pogovarjali smo se o potovanju in novinar si je zapisoval. Ker je bila njegova angleščina bolj slaba, smo nekako prevajali eden preko drugega. Jutri bo že v časopisu, zato bi bilo dobro, če počakam vsaj do osmih zjutraj, da dobim izvod, potem pa naprej v Göteborg, kjer bom šel na trajekt za Kiel v Nemčiji. Izlet na Dansko bom izpustil in ga prihranil za drugič, saj se mi čas, pa tudi finance počasi iztekajo. Treba bo tudi kmalu nazaj na delo. Čeprav je bilo jutro lepo in sončno, se je do popoldneva prelevilo v oblačno in malo deževno. Dežja ni bilo veliko, a ravno toliko, da je vse skupaj bolj zaspano. A ob treh popoldan se je dež že malo bolj okrepil in potem spet ponehal. Drugače pa tole ni ravno tipično poletno vreme za tukaj. Pa potem spet sonce… In kmalu je Franci zakuril ogenj in že se je obračala svinjska ribica. Potem pa še tisti raki, katere Švedi jedo hladne in ne kot ostali svet, ki jih ima raje vroče. Dominik mi je dal navodila, kako se jih je, a je bilo bistvo to, da vse posesaš in poješ. Pa malo Tequile, pa Napoleon konjaka, pivo in … Na obisku je bil še Dominikov prijatelj Erick in oglasil se je še Francijev kolega Joseph, ki ima v bližini hotel. Bil je navdušen nad mojim podvigom. Ura je bila kmalu deset in treba je bilo spat, saj imam jutri pred sabo pot, na kateri je nekaj dolgih vzponov. Pa lahko noč Stensjön…

Jutranji pogled skozi okno.

Dominik in Franci.

Intervju z novinarjem; kasneje je prišel še fotograf.

Francijev »dvobrzinec« Intersport.

»Kaj me gledaš, kmalu ne boš več cel!«

Pokopališče rakov.

 Konjak. 

16. dan – Švedska (26.07.2009)

16. dan, Växjö – Stensjön 126,13 km, Avs= 19,23 km/h, t= 6:22:53, Vmax= 46,9 km/h

Jutro je bilo v tem dragem kampu vseeno enako, kot v tistem, cenejšem. Vsi ob pol šestih še spijo, le sosed je uriniral za svojim šotorom, a ni vedel, da ga gledam. Ko sem odhajal, mi je krulilo v želodcu, saj nisem ime nič za jest, ker se je včeraj mudilo in lakoto je bilo treba potešiti zgolj s »tablico«. Najprej sem se moral locirati, kje točno sem, ker sem bil včeraj skoraj za roko voden do kampa. Potem, ko sem komaj našel pot ven iz mesta, sem pri letališču zgrešil in šel na slepo cesto. Problem je bil, da kamor sem hotel ven iz mesta po občutku, je bila avtocesta, lokalne poti pa so bile prepletene. Pa še jezero je objemalo mesto okoli in okoli. Tako sem imel za sabo že dvajset kilometrov, a nisem bil nič kaj daleč od mesta! Do mesta Lammhult se mi je tako vleklo, da sem si mislil: »Nikoli ne bom prišel tja!«, a se je končno pojavil napis za to mesto in v trgovini sem lahko kupil kaj za pod zob. Ker pa je bila danes nedelja, ni bilo tako, kot ponavadi. Malical sem ob nekem jezeru, malo naprej od mesta in tukaj videl, da tudi na severu ni tako čisto. V vodi je bilo kar nekaj smeti. Naprej sem potem »gonil« z veliko več energije, saj je bil želodec končno poln… a ne za dolgo. Prišla je ploha in vedril sem na zapuščeni kmetiji. Ker je bila tam v vratih tudi bodeča žica, sem mislil, da se bo ponovila zgodba iz Gross Rosna (8. dan, Poljska), ko sem moral pot nadaljevati v močnem dežju. Ponehalo je in ravno ko sem krenil naprej ter naredil mogoče 500 metrov, pa nova ploha. In ko sem vlekel pelerino iz torbe, je ponehalo. In po 500 metrih spet druga runda! Takrat pa sem se ustavil po ogromnim hrastom in počakal toliko, da je začelo sijati sonce! Ta vedrenja so mi vzela skupaj kar dve uri in pol. Najbolj sem bil vesel Vrigstada, saj je bil tam odcep za Sävjö, potem pa le še 27 km do Stensjöna. Tam se mi je od nekje vrnila vsa energija, saj sem lepo napredoval naprej. S Francijem sva se šlišala po telefonu in čez kako uro me je pričakal ob cesti, s kolesom. Lepo je bilo objeti rojaka takrat, ko je človek prigonil 1820 km, kolikor sem jih skupno do danes. Takrat mi je tudi rekel, da imam malo prazno gumo in (prisežem) sanjalo se mi je, da mi je spustila ravno tukaj. Bila je sama sreča, da so do danes še vse tri ostale cele! Ob prihodu nisem mogel verjeti, kje ima dom. On živi tukaj že lep del življenja, ampak… kako lepo je tukaj! Hiša, zelenica, pa hiška za goste (kjer sem nastanjen) in tik poleg vsega jezero, pa race, čigre, galebi… Oh!!! Naredila sva fotko skupaj in potem je takoj po grlu stekel pirček! Pojedel sem, se malo pogovoril po telefonu s »Slovenijo« in lepo je bilo po vseh teh dneh spet reči kako domačo besedo. Vmes sem se le enkrat slišal z bratom in Zoranom! Preden pa sem šel pod tuš, je iz mene udarila tista vsakodnevna rutina. Najprej vse ven iz torb, da se prezrači. Šotor je šel na ograjo, kjer se je posušil in med tuširanjem sem sproti opral še obleke in jih nato obesil. Šele med samim pakiranjem sem opazil, da čeprav »samo« šestnajst zaporednih dni na kolesu, se človek malce le spremeni. Ni bil tuš na prevem mestu, ampak oprema. Ker si od nje odvisen, potem moraš najprej poskrbeti za to. Ostalo vedno pride za tem! Jutri pa prvi dan počitka…

Jutranji pogled na prazno avtocesto; Växjö.

Čeprav sem do tukaj zgrešil pot, je bil pogled lep.

Kratka pavza kar ob cesti.

Malica ob jezeru, malce naprej od mesteca Lammhult.

Vedril sem pod rampo za skedenj.

Drugo vedrenje pod hrastom.

15 km pred ciljem je bilo že sonce in je olepšalo pogled na tole kmetijo.

Prihod k Franciju domov. Zadaj je čudovito jezero.

15. dan – Švedska (25.07.2009)

15. dan, Sölvesborg – Växjö, 138,00 km, Avs= 18,31 km/h, t= 7:21:48, Vmax= 51,1 km/h

Jutro je bilo čudovito, brez oblakov in lepim sončnim vzhodom, ki je obsvetilo mesto, kjer sem imel šotor. A ne za dolgo, saj so kmalu prišli nazaj oblaki. Tukaj se vreme spremeni v nekaj minutah. Ko sem se spakiral, sem šel na recepcijo vprašat, kako je z internetom, saj je sinoči sicer delal, a nisem mogel vzpostaviti več kot glavno Googlovo stran. 30 kron je bilo potrebno plačati, pa sem dobil geslo, a tudi »vstopne strani« še vedno ni bilo. Ko mi je le uspelo priti gor, pa me je nenehno metalo iz linije in preden sem osvežil blog ter odgovoril na maile, je bila ura že deset! Krenil sem proti Karlshampu, a je cesta naenkrat izgubil tisti odstavni rob in moral sem obrniti nazaj. Preko nekih hribovitih koncev sem po napotkih prijaznega fanta prišel v mesto Mörrum in ura je bila že dvanajst, ko sem prispel do tja. Na severnem koncu je bila nevihta, zato sem moral tam malo počakati. Ko sem vozil naprej od mesta Svängsta, je bila cesta še vedno mokra in ker je spet sijalo sonce, se je vlaga na veliko dvigala iz cestišča; kot megla. Bilo je kar malce težko dihati. Dan prej sem se odločil, da grem preko jezera Asnen, zato sem se peljal skozi vas Ryd. Do tam je bila kolesarska pot speljana po trasi stare železnice in to v zaščitenem naravnem parku, ki je bil čudovit, čeprav je imela ta pot peščeno podlago. Ves čas ob reki Mörrumsan proti njenem toku. V vasi Ryd spet nekaj kapelj, potem pa via jezero! Tukaj je bilo še lepše, čeprav hribovita cesta. Kampov kolikor hočeš, a so bili prehitro. Večinoma gre cesta po gozdu, nekajkrat pa se je spustila povsem ob obalo jezera. Tukaj morajo živeti vidre, ker sem celo eno povoženo srečal. In ostala mi je le še pot do mesta Växjö, kjer je bil naslednji kamp. Kakih 5 kilometrov pred mestom me je prehitel kolesar in pozdravil, potem pa me je malo naprej počakal in šel z mano. To je bil predsednik kolesarskega kluba Växjö AIS, Juan Manuel Dieguez. On je južnoameriške krvi, tukaj pa je imel pet otrok, z malo manjšim številom žensk. Dela pa v psihiatričnem oddelku, z najtežjimi švedskimi kriminalci; tam mimo sva se tudi peljala. Pokazal mi je tudi kopališče, v katerem je ženskam dovoljeno biti zgoraj brez! Peljal me je do vodnega stolpa, pod katerim je zaradi konveksnega dna zelo odmevalo, če si zakričal. Ker so to kmalu ugotovili prebivalci, so tja gor hodili kričat. To je motilo sosede in morali so narediti leseno ograjo spodaj, da ni odmevalo okoli in se hlrati spodaj ni več dalo priti z avtomobilom. Bil sem navdušen! Pospremil pa me je vse do vhoda v kamp. Res, hvala mu! V kampu pa se je začela malce drugačna zgodba. Receptor me je že od začetka snobovsko ignoriral, potem pa sem za bivanje moral kupiti skandinavsko kamping kartico, katera ti ne koristi praktično nič, le to, da jo je v tem kampu potrebno imeti. Bil je kamp, ki se ponaša s štirimi zvezdicami, a po smradu iz potoka ob mojem šotoru, bi sklepal, da nima niti ene. Tudi internet jim ni delal in to je bila najslabša nastanitev do sedaj, čeprav hkrati tudi najvišje rangirana. Izbire pa nisem imel…

Jutranje sonceje obsijalo kamp.

Idila.

Čudovito jezero Asnen.

Sem v pravljici?

Jezero pri vasici Vederslöv.

S predsednikom kolesarske sekcije Växjö AIS.

Pogled na zahod v kampu, jezero Helgasjön.

14. dan – Švedska (24.07.2009)

14. dan, Ystad – Sölvesborg, 135,61 km, Avs= 19,70 km/h, t= 6:52:38, Vmax= 54,8 km/h

Zjutraj je zazvonila budilka in to je pomenilo, da smo že v Ystadu. Danes sem prvič delil sobo z nekom drugim in treba je bilo počakati red. Po zvočniku so rekli, katera etaža z vozili gre prej in katera kasneje, jaz pa sem pozabil, na kateri se nahaja moje kolo. Imel sem srečo, da je bila moja prva na vrsti, saj sem že čakal pri kolesu. Iz trajekta pa najprej v center. Preko nadhoda sem pridobil nekaj metrov poti, a je na stopnicah bil za kolesa namenjen le jeklen kanal. Koliko časa sem pridobil z nadvozom, sem ga tudi izgubil, saj se mi je tam cela kompozicija odpela. V centru sem osvežil blog, nato pa kar nekaj časa samo sedel in se »čudval«. Prvič v življenju sem bil tukaj. Trinajst dni sem preživel v več ali manj podobnem okolju našemu, tukaj pa je bilo zame vse novo in drugačno. Čeprav je bil že sever poljske po arhitekturi podoben Švedski, je tukaj to dobilo nov epilog. Lahko bi tudi rekel, da so stvari tukaj skoraj preveč »poštimane«. Ko sem zamenjal denar in kupil karto pa na vzhod. Najprej na peščeno plažo, zaradi katere sem nekaj časa tudi vozil na vzhod. Tu je bilo kar nekaj kampov ob tej lepi obali, a kaj ko so bili 100 km prehitro. Tudi med potjo sem videl nekaj čudovitih prizorov in lokacij. Takoj iz Ystada me je pot vodila v Hammenhög, tam pa sem zavil strogo na sever. Nazaj do obale sem se priključil šele pri vasi Vitany. Tam sem lahko spet nekaj časa občudoval morje, katerega sem komaj čakal že v Poljski, na koncu pa sem ga ugledal šele v pristanišču. Cesta je zavila stran od obale in naslednjič sem ga videl, ko sem se nekajkrat izgubil ob iskanju bližnjice od mesta Ahus naprej. V tem mestu me je danes tudi prvič dobila ploha in potem še dvakrat. Prav ironično je, ko imaš zaloge nakupljene, začne padati dež, ti pa ne najdeš kampa, kjer karta kaže, da jih je veliko. Ker sem si danes želel spati ob morju, je bilo iskanje kampa usmerjeno le na obalo, zato sem naredil tudi toliko kilometrov. Nisem prispel do tistega kampa, ki je malce bolj v divjini, a je ta kamp zato v naravnem parku poleg morja in v trsju poleg je kar nekaj ptic, katere prvič vidim. Že med potjo do kampa sem na cesti videl povoženega jazbeca, lisico in nekaj (še) živih divjih zajcev. Tu okoli imajo veliko konj in goveda. Me je pa celo pot nekaj begalo s soncem, kadar sem poskušal ugotoviti, v katero smer se peljem. Ura je bila štiri proč, sonce pa tako, kot pri nas opoldan. Tudi zašlo je pozno. Zdajle je ura deset proč, pa bi lahko rekel, da še ni šlo povsem dol. Čeprav sem vedel za to, mi je bilo vseeno prej čudno. Kamp pa je drag, a tudi to sem vedel, pa me je vseeno presenetilo. 15 EUR za eno noč, pa še za toplo vodo mora gost vreči kovanec za 5 kron. Ja, drago je tu gori! Pa še malo glede kulture vožnje: je razlika in to več kot očitna! Ljudje so strpni vozniki, a vseeno tukaj ni neka pravljica. Že v prvi polovici današnjega dne, se je (tudi) tukaj našlo nekaj debilov za volanom! Pa tudi za kak smerni prometni znak več bi jim najraje stisnil kak evro oz. krono!

Prihod v center Ystada.

Ulice Ystada.

Lepa plaža a hladno morje.

Lična arhitektura in

zelo lepa pokrajina.

Takole pa izgleda, ko prideta skupaj nevihta in lepo vreme. Produkt: mavrica.

Pogled iz mesta, kjer sem imel šotor.

Čudovit (pozen) zahod.

13. dan – Poljska (23.07.2009)

13. dan, Szczecin – Šwinoujščie, 98,34 km, Avs= 20,97 km/h, t= 4:18:55, Vmax= 37,5 km/h

Spal sem do osmih proč, kar je bilo do danes mislim da najdlje. Piotr oa še malo dlje. On je zastopnik za neka orodja in dela predvsem za vikende. Včeraj mi je podaril komplet »imbus« kljulčev. Ivogna je očitno zjutraj pred službo pripravila obložene kruhke za zajtrk in malo mi je bilo kar nerodno, ker sta se oba trudila z mano. Piotr me je odpeljal z avtom ven iz mesta, kakih 15 km in potem sva se tam poslovila in krenil sem naprej. Še vedno pa mi je bil v mislih včerajšnji ogled mesta; ne morem ga pozabit. V kraju Stepnica sem imel nekaj počitka, naprej pa sem imel celo veter v hrbet, prvič do sedaj. Šlo je lepo naprej, gladek asfalt in veter skupaj sta mi dala hitrosti do 30 km/h in v Wolin sem prispel že pred tretjo. Ampak skupaj z dežnimi kapljami. Ker sem moral napolniti baterijo v aparatu, sem se tam ustavil v kafiču, poleg majhnega priveza za majhne jadrnice. Ena je imela švedsko zastavo : –) … Pa v želodecc sem vrgel veliko »take away« pizzo za ceno treh EUR; poceni! Do Šwinoujšča sem imel še kakih 30 km. Piotr mi je predlagal, naj si pri Wicki sproti ogledam še muzej bunkerkja in izstrelišč »V–3« (med drugo sv. vojno je na tej lokaciji imela nemška vojska štiri testna izstrelišča za te rakete; usmerjene so bile na severo-vzhod, najverjetneje v morje. Tukaj blizu proti zahodu je tudi znani »Peenemünde«, raziskovalni center za rakete, za katerega sta se 1945 med osvajanjem Evrope Rusija in ZDA potegovale. Posledično so tako ZDA prve prispele na luno. Pa bi kdo mislil, da so Evropo resnično le reševali pred »Rajhom«!?).

»Ura je 23:00, ravno smo krenili iz pristanišča in vse se trese, kot da je potres!«

Potem pa še mali šprint v Świnoujście! Do terminala sem prispel že ob 18h in do vkrcanja je bilo še dovolj časa. Gospa na blagajni mi je rekla, da trajekt s kabino stane 395 zlotov, ko pa sem v menjalnici zamenjal denar in plačal karto, je bila cena 2 EUR višja… Zakaj, ne vem! Želel sem še v bližino centra mesta, a ceste za tja nisem našel. Eden je rekel tja, drugi kontra in ker sem moral še spakirati stvari, sem tako počakal raje na terminalu. Tam pa se je vlilo. Prišel je oblak, sicer lep na pogled, a strupen za tistega, ki ni bil pod streho. Jaz sem na srečo bil, a veter, ki je pihal skozi prehod terminala, je malo zmočil kolo. Nič za to, kmalu je ponehalo! Potem mi je eden od oslužbenecev rekel, naj počakam, da gredo vsa vozila na trajekt, drugi pa, da naj kar grem, 20 min pred vsemi. Ubogal sem slednjega in potem pol ure čakal na rampi. Šel sem v svojo kabino in se oprhal. Med veliko potrebo sem vmes malo spustil vodo in se vstrašil, da mi bo posesalo »tamalega«. WC–ji na trajektu na vso moč sesajo! Na trajektu je vse, kar turist rabi: kino, restavracija, market, drogerija… na kakšno golf igrišče so žal pozabili! Trajekt je nosil ime »Skania«. In tako via Ystad, Švedska! Poleg, v kabini sta bila še dva Poljaka. Z enim sva šla na pivo in celo angleško je znal… prvi Poljak, ki je govoril angleško! Živi pa na Švedskem.

Poslovil sem se od Piotra.

Med vetrnimi elektrarnami.

Most; preko gre cesta za Šwinoujščie.

Izstrelišče za rakete na risbi 

in kar ga je ostalo v naravi.

Veselje, ko sem peljal mimo table Šwinoujščie!

Nad terminal je prišla nevihta.

Med čakanjem, da se vkrcam.

Trajekt “Skania”.

Market na trajektu.

12. dan – Poljska (22.07.2009)

12. dan, Barlinek – Szczecin, 82,78 km, Avs= 19,86 km/h, t= 4:10:01, Vmax= 45,5 km/h

Vremena sem se danes najbolj bal, a je bila zjutraj napoved lepša. Dež naj bi bil tako šele jutri. Celo nekaj sonca sem imel. Snažilko sem vprašal za pot in povedala mi je do potankosti, še razdalje. Ko sem jo čudno pogledal, je rekla, da je od tam doma, kamor sem bil namenjen. Pot sem sekal skozi vasice, da sem se čim bolj ognil glavni cesti za Szczecin (Ščečin). V mestecu Pyrzyce sem se pa nanjo priključil. Na bencinski črpalki je bil prvi počitek. In tako po glavni cesti naprej. Bila je široka in celo nekak odstavni pas je imel. Takrat sem videl zakaj. Tu pa tam so prehitevali kar v škarje, saj se je vsakdo lahko umaknil na ta odstavni pas. Podobna situacija, kot je bila hitra cesta iz Delnic proti Rijeki, na hrvaškem. Tukaj sem hitro nabiral kilometre. A čez kakih 20 km pa se je cesta zoožala in naprej sta bila samo dva pasova. Takrat pa mi je bilo malo žal, da sem bil na glavni cesti. Vožnje tovornjakov in osebnih avtomobilov mimo mojih ramen sem imel kmalu dovolj, še posebej takrat, ko sem z zadnjim kolesom udaril ob oster rob in bil prepričan, da se je predrla. Pa se k sreči ni. Takrat sem nameraval zaviti spet nazaja na katero od lokalnic cest, a se je pred mano že pojavila tabla Sczeczin! Juhu! Konec muke… Tukaj sta bila doma Piotr in Ivogna, katera sem spoznal v Breclavu, na Češkem. Odločil sem se, da če sem že tukaj, ju grem vsaj pozdravit, saj sta mi na češkem dala naslov. Danes sem nameraval kolesariti vse do trajekta za Švedsko in bi tako lahko naredil pavzo ravno tukaj. Ker živita na jugo–vzhodnem delu mesta, sem kmalu prišel do hiše. Ravno takrat pa je iz nje prišel Piotr in me kakih 5 sekund samo debelo gledal. »Jao, Bože!«, je dejal in ni mogel verjeti, da sem se oglasil. Rekel sem mu, da bom ostal le kako uro ali dve, pa ni tega hotel slišati in vztrajal, da ostanem. Potem sva šla pozdravit še Ivogno v službo, pa v trgovino in pa domov na kosilo. Ko je prišla še Ivogna, smo se s kolesi odpravili v zaščiten gozdni park, kjer je bilo ogromo gozdnih poti. Naredili smo res zelo lepo turco, dolgo kakih 10 km. Bil sem čisto navdušen! To je bilo tik poleg naselja. Vztrajal sem, da moram kmalu naprej na pot, a je takrat začel padati dež in tako sem le ostal pri njima. Zvečer, po večerji, pa sta me peljala v mesto, čeprav sem rekel, da ni potrebno. A tam sem bil spet povsem navdušen. Sczeczin je mesto, veliko kot Ljubljana in zelo, zelo lepo! Šli smo na dvaindvajseto nadstropje neke stolpnice, kjer je restavracija in tam sem lahko videl celo mesto. »Vav!« Pa to še ponoči, ko je pogled najlepši. Vsako sekundo mi je bilo manj žal, da sem ostal! Takega ogleda mesta nebi drugače nikoli doživel.

Pšenično polje in bale.

»Kaj naj bi tale znak sploh pomenil?«

Prihod k Piotru in Ivogni domov. 

Med gozdnim kolesarjenjem.

Med ogledom mesta (Szczecin).

11. dan – Poljska (21.07.2009)

11. dan, Poźrzadło – Barlinek, 122,48 km, Avs= 19,21 km/h, t= 6:22:27, Vmax= 42,9 km/h

Zgodaj je zazvonilo, a ker sem šel spat prav tako zgodaj, ni bilo problema vstat. Kmalu za tem pa se je izza kostanjev, skozi meglico, prebujalo tudi sonce. Zaradi nalivov prejšnji dan, je vse kipelo od vlage in tudi šotor je bil popolnoma prepojen z njo. Zaradi polovice mokrih oblek, sem moral »prasici« (vreči) na prikolici razdeliti na mokri in suhi del. Gospa, ki je imela preko kamp, mi je včeraj dejala, da tod okoli ni več nobenega kampa, a bil je 6 km severneje. Pa ne eden, dva, še en pa zaprt. Za to njeno koristoljubno dezinformacijo sem si iz knjižnice, za nedoločen čas sposodil karto Poljske in to tako kvalitetno, plastificirano. Nalašč za vlažno vreme, saj moja, katero sem kupil prvi dan, nebi zdržala še enega mokrega dne, ker je že pošteno razpadala. Napotil sem se naravnost na sever in se peljal mimo zelo, zelo visokega oddajnika. Kasneje sem izvedel, da je to TV oddajnik, visok (beri!) 340 m! Videl se je potem še kilometre daleč. V mestecu Łagów sem zavil v vas Jemiołów, tam pa je naenkrat zmanjkalo smerokazov. Kam sedaj? Iz vasi je šlo več poti na vse konce. Gospod pred trgovino mi je rekel, naj obrnem, saj tja, v moji smeri ni nobene ceste, če pa je, je to gozdna pot in še povrhu vojaško območje! Moral sem obrniti in klel karto! Tista, sposojena, pa je kazala prav, da tam ni prehoda. Tako sem pozabil tistih izgubljenih 10 kilometrov in šel okoli. V vasi Sieniawa sem kupil nekaj vode in tam sem se malo pogovarjal s tremi moškimi. Enemu ni in ni šlo v račun, zakaj ima prikolica samo eno in ne dve kolesi. Pa čudili so se, da je »Made in Poland«. To, da imam poljsko prikolico je bilo na poljskem marsikateremu zanimivo in dobro izhodišče za začetek pogovora; ker sem blizu nemške meje, jih kar nekaj bolj ali manj govori nemško! Nekje vmes na poti proti kraju Trzemeszno sem se ustavil ob jezeru, ki me je tako navdušil, da bi tam kar ostal! Čudovito je bilo in kar malo sem pozabil na včerajšnji dan. Poleg pa še sončno vreme… Je pa bilo vse to na vojaškem območju. Malce pred mestom Gorzów Wielkopolski sem šel mimo vojašnice, od katere so bile vse tiste opozorilne table. Zelo lep kraj je bil tudi Lubniewice. V mestu pa takoj na internet, katerega sem našel bolj po naključju. V mestu se nisem dolgo zadrževal. Kam naprej? Direktno proti mestu Szczecin bi moral po glavni cesti, a je že od daleč izgledala polna prometa, zato sem krenil spet v smeri severa, za mesto Barlinek. Na poti me je z leve (iz zahoda) spet dohitevala nevihta, a sem ji danes le ušel. V Barlinek sem prispel ob pol petih, zato je bilo dovolj časa, najti prenočišče, čeprav se je vreme začelo spet kisati. Pihalo je na trenutke tako ali tako skoraj celo pot. Dva sta me spraševala od kje sem, pa sem samo pokazal na zastavo in potem smeje čakal, kaj bo. Nista vedela. Tukaj nas pač ne poznajo (več). Dal sem jima namig: »Jugoslavija«. In potem jima je kapnilo. Rekel sem, da je Slovenija poleg Avstrije in Italije, eden pa se je celo spomnil, da je poleg nas še Hrvaška. »Bravo, Poljaki! Sedi, pet!«. Ker sem imel polno mokrih oblek in ker v vreme nisem imel zaupanja, sem zavil v penzijon, kjer je pisalo: »hotelske usluge«. Z dvomi sem šel vprašat, koliko stane nočitev, pa je bila 95 zlotov, kar za center mesta in bližino jezera ter lastno, veliko teraso ni veliko! Pa še internet imajo! Če primerjam tole in včerajšnji kamp… nimam komentarja. Pa še receprtorka je bila tako luštna, da… pa še tekoče nemško je govorila! Ko sem opral obleke in jih razobesil, da je izgledalo kot prava ciganija, pa streljaj stran, v pizzerijo. Že vseh 11 dni si želim pizze (tisto na češkem ni bil »p« od pizze) in še iz krušne peči je bila! Mmm… Drugače pa je sosed na balkonu prej samo gledal, ko sem vse stvari, eno po eno, nosil na balkon.

Jutro je izgledalo kot iz pravljice. Vlaga, ki se je dvigala iz premočenih tal, je dodala še malo mistike.

Ko te po prejšnjem (sodnem) dnevu spet obsije sonce po licu!

Počiva jezero v tihoti…

»Pa zakaj ima samo eno kolo in ne dva?« To mu ni in ni šlo v račun.

Tramvaj v mestu Gorzów Wielkopolski.

Takole pa izgledajo poljski pankerji… pa ni to le šminka, tile so bili več kot originalni. V mestu Gorzów Wielkopolski, pred železniško postajo.

Ko pride Balkanec v hotel.

Ker pa se tole že čez celo Poljsko vrti, pa dajte še vi malo poslušat, jaz jo po trikrat na dan slišim…

10. dan – Poljska (20.07.2009)

10. dan, Nowa Sól  – Poźrzadło, 82,33 km, Avs= 17,70 km/h, t= 4:38:59, Vmax= 35,2 km/h

Zjutraj se je kazal lep dan, a ko sem še preveril na spletu vremensko napoved, je bilo napovedano slabo vreme, z nevihtami. Tudi kamor sem pogledal okoli, je bilo odprto. Sonce me je takoj ogrelo in že po nekaj sto metrih sem se slekel. Šel sem mimo mesta Zielona Góra, saj nisem želel izgubljati časa skozenj. To mi je bilo kasneje žal, ko je cesta v vasi Str. Kisielen zavila levo in z vsakim metrom postajala slabša. Kmalu je bila podlaga tlakovana, a tokrat s kamni in povrhu še spolzka. Praktično nevozna za moje kolo. Vozil sem raje ob strani, kjer pa je bilo polno sviža, skritega med travo. Platišča so se kmalu prekrila z drobnimi zrncami in zavore so bile tako zapacane, da skoraj niso več nič prijele. Samo roškljanje jih je bilo, oprijema pa nič. Tako sem, delno navzdol, počasi »cijazil« naprej. Dvkrat mi je celo vzelo nadzor nad kolesom in enkrat sem med snemanjem te vožnje še skoraj padel. V tem duhu se je vleklo okoli 5 km naprej, dokler ni končno prišel asfalt. V mestecu Sulechów sem najprej na bencinski opral »felgne« in zavore, potem pa v centru kupil nekaj za pod zob. Zanimivo, na bencinskih nimajo enote v litrih, ampak v kubičnih decimetrih! Ko sem nadaljeval pot nprej, se je iz zahoda začela približevati nevihta in ker se na ravnini vidi daleč, sem imel po občutku še nekaj časa suhega vremena in zavil proti vasi Toporow, kjer je kamp. Skupaj z nevihto sva se srečala v vasi Skape, kjer sem vedril pred trgovino, ki je imela nadstrešek. To je bilo pravo tekmovanje, kdo bo tja prišel prej; jaz ali nevihta. Na koncu je bil rezultat neodločen in malo sem bil moker. Kmalu je šla nevihta mimo in za kakih 15 km je bilo vreme lepo, nato pa je prišel drug val, k sreči je šla glavnina mimo mene in nisem “kasiral” nič konkretnega. Vedril pa sem pod ogromnim hrastom. Pridem v Toporow, a tam kampa ni bilo. Oddahnil sem si, ker je bil pri naslednji vasi in ne tam, kjer naj bi bil glede na podatke iz interneta. To je bil kamp, ki je lociran na stari kmetiji in je očitno nizozemska rezidenca, saj je še lastnica je govorila nemško, z nizozemskim naglasom. 8 EUR pa je za tukaj visoka cena. Lastnico sem prosil, če lahko šotor postavim pod tam postavljeno »tendo«. Tako bi imel v primeru dežja vsaj nekaj zavetja več. Sanitarije so bile urejene v prostorih, kjer je bil prej očitno hlev in bar tudi. Ampak ne glede na vse to, so to tako lepo urejeni in snažni prostori, katere ne vidiš niti v visoko rangiranih kampih. V baru je celo knjižnica. Kamor koli pa se ozrem, visi nekje nizozemska zastava… Kot da sem že na severu. Nas sta pa vse skupaj stražila dva psa, velika kot teleta!

Poleg kampa sta bili dve restavraciji, saj je bilo tam počivališče, market in še. Tam sem se najprej najedel ravno v tisti restavraciji, ki ni imela interneta. Metem pa se je vlilo, kot da je sodni dan. Padalo je tako, da se niti preko, čez cesto ni videlo, kjer je bil motel. V kampu pa sem pustil vse sveže oprane obleke viseti. Tudi kolo ni bilo pod streho, saj sem ga pustil parkiranega na robu »tende«. V redu, hujše ne more biti. Nazaj v kamp sem šel pospravit stvari. Nekaj jih je bilo na tleh, ostalo pa je še viselo, a premočeno. Tudi zadnje torbe na kolesu so bile mokre. In vse kar je bilo v njih. Ko sem to uredil, nazaj v tisto restavracijo, ki je imela internet. Tam pa prenosnik, kljub vzpostavljeni povezavi, enostavno ni hotel več na internet in tako sem ostal še brez interneta, pa še najmočnejšo povezavo so imeli do sedaj. Zakaj je do tega prišlo upam, da kmalu izvem in da bo pri naslednji možnosti spet deloval. Vmes pa,… spet naliv; ta dan sem jih že nehal šteti. Šel sem v market in tam taka gužva, da nisem prišel na vrsto kar nekaj časa. Polno je bilo Nemcev in takrat sem videl, da sem res blizu nemške meje. Pa to so kupovali, kot da jim je zadnjič. Kupil sem »pivce za živce« in v kampu ugotovil, da je to neko močno pivo, z 9% alk. in še okus je bil zanič. »Bo danes še kaj?«

Že po prvih 25 km katastrofalna cesta, kjer mi je kar naprej neslo kolo po svoje.

Prečkanje mostu pred mestecem Sulechow.

Namesto litrov so tukaj kubični decimetri.

Sulechow.

Močvirje, nekje na poti do kampa.

Ko že v naprej veš, da boš kmalu moker.

V kampu, pod »tendo«, ki pa ni zadržala močnega naliva…