1. dan, Senovo (SLO) – Szombathely (H) – Bratislava (SK) – Hustopeče (CZ)

Zjutraj sva že vedela, da gre za res… Počasi sva naložila še zadnje stvari in krenila. Skozi Podčetrtek sva počasi, v mirnem petkovem jutru, napredovala proti Ptuju in naprej v Prekmurje, kjer je bila prva postaja. Z Alešem in Klavdijo smo se dobili na kavi v Dolgi vasi. Tam sva tudi prečkala “mejo”, na Madžarsko stran. Že takoj se je opazila razlika, da sva prišla drugam, saj se je čutilo na udobju vožnje. Cesto prenavljajo, ker je tega močno potrebna. Pa tudi prometni znaki imajo tam nek drug pomen. Na lepi ravni in široki cesti so postavljene omejitve40 in50, čeprav ni bilo že lep čas nobenihdelna cesti. Prav vesela sva bila prečkanja na Slovaško, saj se je asfalt precej zgladil in tudi sonce je posijalo ravno takrat. Skozi mesto sva se prebila bolj ali manj gladko, nato pa še zadnji skok na Češko stran, v kamp. Breclav ni veliko oddaljen od Bratislave. Tukaj sem pred dvema letoma kolesaril in večino poti poznal. A v Breclavu sva doživela prvimaliporaz – kampa ni bilo več! Kjer sem spal na kolesarskem potovanju na Švedsko, je bila le visoka trava in tistih lepih “pasjih” utic ni bilo več. Bila sva razočarana, saj ravno zaradi teh utic sva si tako želela prvo noč spati v Breclavu. Kreneva naprej in Nataša slučajno opazi tablo za kamp; obrneva in se odpraviva v ta kamp. Pravzaprav povsem navaden kamp s to razliko, da so tukaj uporabljali prav posebno kosilnico; kletko na kolescih in v njej tri ovce! Poleg najinega šotora pa sta bila še dva kozliča, privezana na verigo. Vsakič, ko se je kateri od naju vstal in šel mimo, je tisti bliže naju trznil in hotel steči stran; pozabil pa je, da je na verigi in se tako po obrokih davil do noči.

Čez “ta-nov” ptujski most.

Nekje na samem se je na madžarskem pojavil valjar.

Mejni prehod na Slovaško, ki danes sameva.

Bratislava– prečkanje mostu.

Ni kampa, kampa ni… več.

Mobilno-živa kosilnica.