Matej Brezovsek Blog

Kolesarjenje

Archive for avgust 2009

Po potovanju – povzetek

Posted by Matej Brezovšek na avgust 18, 2009

3plazaPrvih nekaj dni sem bil še vedno malo omotičen in premaknjen. Poznalo se je, da potovanje ni bil majhen zalogaj in utrujenost je bila prisotna še vsaj štiri dni po prihodu domov! Danes sta minila že več kot dva tedna, pa imam še vedno malo odrvenel palec na levi nogi. Desni palec si je opomogel sam že po enem tednu. Kolo je imelo razrahljan ležaj na krmilu (najverjetneje posledica poljskih tlakovanih odsekov, po katerih zaradi hitenja do prenočišča nisem vozil ravno počasi). Zadnja os je bila precej zvita in zadnji zobniki so bili odviti. Tudi platišča sta bila vse prej kot ravna in na zadnjem se pozna da je na poljskem, malo pred Szczecinom, dobilo konkretni udarec. Je pa potrebno poudariti, da sem jo odnesel brez ene predrte gume in to je bila za 2130 km dolgo pot in za okoli 55 kg težko kolo res sreča. Še posebej zato, ker sem s prikolico vred imel kar “tri gume na cesti”. Poleg prikolice, ki je bila prava atrakcija celotno pot, sem tudi prvič uporabljal prenosni računalnik na potovanju in tega so vsekakor bili najbolj veseli domači in prijatelji. Tako je lahko vsakdo spremljal potovanje v sliki in besedi. Žal pa mi je to vsakodnevno osveževanje bloga vzelo tudi precej časa! Zanimivo se mi je zdelo, kako lahko je priti do interneta vsepovsod, razen tam, kjer sem pričakoval, da bo še najlažje. Plačljiv je bil v večini prav na švedskem in v Nemčiji in s tem malo manj dostopen.

In samo potovanje? Pustilo mi je eno veliko izkušnjo in nekaj novih poznanstev, čeprav v precej oddaljeni tujini. Pri Franciju je tako lepo, da grem sigurno tja spet na obisk, a takrat bo to za več kot en dan in seveda na štirih kolesih. Ni kaj, Švedska je lepa dežela! Bil sem le na spodnjem delu države in na skrajni sever dežele je še enkrat toliko, kolikor sem prepotoval tokrat. Če bi šel iz Ystada v Karesuando na sever, bi naredil skoraj enako pot, kot sem jo iz Slovenije v Göteborg. Tako željena Skandinavija mi je, neglede na slabo vreme, na koncu pustila lep pečat in res, komaj čakam da jo spet obiščem!

 Zahvale:

Najprej se zahvaljujem sponzorjem: Centros, strojne inštalacije d.o.o., Omi in Dadiju, Franciju za trajektno karto nazaj, Gradbeništvo Mežič, Kolesarskemu Centru Sevnica in Borisu. Hvala Mitji in Borisu, ter Alešu in očetu, da so me spremljali del poti prvi in drugi dan (zanimivo, to človeku na koncu pomeni precej!). Družini Gjerkeš pri katerih sem spal prvi dan in enako Pjotru in Ivogni, ki sta me peljala na kolesarjenje v naravni park in na ogled mesta Szczecin. Mateju in družini v Halozah ter Seadu in družini v Boråsu za pogostitev. Franciju pa posebna zahvala, da me je gostil pri sebi doma, na mojem uradnem cilju – naslednjič seveda ostanem dlje 😉 . Hvala tudi predsedniku kolesarske sekcije kluba Växjö AIS, Juanu Manuelu Dieguezu, ki me je peljal naravnost v kamp in mi na hitro razkazal mesto. Robiju in Borisu, ki sta prišla po mene 450 km daleč z avtomobilom. Pa tudi vsem ostalim, ki ste me tako ali drugače podpirali.



Potovanje po dnevih:

1.dan (11.07.2009), Senovo – Nedelica (SLO), 165,00 km

2.dan (12.07.2009), Nedelica (SLO) – Bük (H), 127,42 km

3.dan (13.07.2009), Bük (H) – Frauenkirchen (A), 72,75 km

4.dan (14.07.2009), Frauenkirchen (A) – Bratislava (SK) – Breclav (CZ), 143,80 km

5. dan (15.07.2009), Breclav (CZ) – Bobrava (Brno), 70,98 km

6. dan (16.07.2009), Bobrava (Brno) – Mohelnice, 110,04 km

7. dan (17.07.2009), Mohelnice – Kłodzko (PL), 101,29 km

8. dan (18.07.2009), Kłodzko (PL) – Jawor, 116,21 km

9. dan (19.07.2009), Jawor  – Nowa Sól, 132,11 km

10. dan (20.07.2009), Nowa Sól  – Poźrzadło, 82,33 km

11. dan (21.07.2009), Poźrzadło – Barlinek, 122,48 km

12. dan (22.07.2009), Barlinek – Szczecin, 82,78 km

13. dan (23.07.2009), Szczecin – Šwinoujščie (PL), 98,34 km

14. dan (24.07.2009), Ystad (S) – Sölvesborg, 135,61 km

15. dan (25.07.2009), Sölvesborg – Växjö, 138,00 km

16. dan (26.07.2009), Växjö – Stensjön, 126,13 km

17. dan (27.07.2009), Stensjön, 0 km

18. dan (28.07.2009), Stensjön – Borås, 159,98 km

19. dan (29.07.2009), Borås – Göteborg (S), 88,82 km

20. dan (30.07.2009), Kiel (D) – Rostock – Markgrofenhelde, 39,27 km

21. dan (31.07.2009), Markgrofenhelde – Rostock – Berlin – Lutherstadt Wittenberg – Leipzig – Hof – München – Rosenheim (D), 19,81 km

22. dan (01.08.2009), Rosenheim (D) – Brestanica (SLO), 0 km

Potovanje v medijih:

cajtngWEBthumb
Članek v pokrajinskem časopisu Smalands-Tidningen, 28.07.2009.

dol1dol2

Dolenjski list, 27.08.2009.

PosInfTh

posavje.info, 14.08.2009.

Posavski ObzornikPosavski Obzornik, 20.08.2009.

mojeposavje.info

Advertisements

Posted in 2009 S KOLESOM NA ŠVEDSKO | Leave a Comment »

22. dan – Nemčija, Avstrija, Slovenija (01.08.2009)

Posted by Matej Brezovšek na avgust 1, 2009

22. dan, Rosenheim – Brestanica, 0 km, Avs= 0 km/h, t= 00:00:00, Vmax= 0 km/h (vožnja domov)

Ob 7:35 smo prispeli v Brestanico. Lepo je biti spet doma!

bororobo

Med potjo domov. Boris, jaz in Robi.

Posted in 2009 S KOLESOM NA ŠVEDSKO | 1 Comment »

21. dan – Nemčija (31.07.2009)

Posted by Matej Brezovšek na avgust 1, 2009

21. dan, Markgrofenhelde – Rostock – Berlin – Lutherstadt Wittenberg – Leipzig – Hof – München – Rosenheim, 19,81 km, Avs= 17,70 km/h, t= 1:07:09, Vmax= 29,2 km/h

Ko je zazvonila budilka sem vstal še najhitreje od vseh  dni.  Imel sem precej dober razlog za to, saj negotovosti ni manjkalo! Pospravil sem šotor, kot da ga res pospravljam zadnjič in ni mi bilo mar, da je bila prevleka v eni vreči, sam šotor in klini pa drugje. Tudi obleke sem zmetal nekaj sem in nekaj tja. Ponoči nisem veliko spal, saj je kar dvakrat padal dež in tudi pihalo je zelo močno. Ta veter je na koncu pripomogel, da je bil šotor, zjutraj bolj ali manj suh. Krenil sem iz kampa in se podal proti terminalu. Tam pa sem se kar neankrat premislil in jo mahnil direktno v center Rostocka, na železniško postajo. Zaradi petka je bila verjetnost, da ujamam kak štop skoraj nična. Prvi vlak sem najdlje dobil do Leipziga. 54 EUR s kolesom vred pa je bila cena. Potem pa se mi je prikazala tista pikapolonica od včeraj in Boris je sporočil, da lahko pride(jo) po mene do avstrijske meje in tudi na postaji Lutherstadt Wittenberg mi je (prva) prijazna prodajalka (od vseh železniških postaj) uredila vse, kar sem potreboval do Rosenheima. Vključno z včerajšnjim vlakom iz Kiela, sem skupaj presedal kar šestrkrat in se tako peljal s kar osmimi vlaki do juga Nemčije! Ko smo prišli v Leipzig, sem imel dovolja časa, da sem se najedel, odtočil in v miru počakal na vlak, ki je šel naprej ob 15:21. Tam so imeli na sedemnajstem peronu »fotošuting« z dekleti, ki sta nosili zimska oblačila, z rokavicami vred. Kako jima je bilo vroče, nimam pojma… no, pa saj neke vročine še tam ni bilo, kot kasneje, ko se je že poznalo, da grem nazaj na jug. Imel pa sem še en problem, ki me je begal. Vlak Reichenbach – Hof naj nebi imel prostora za kolesa. Kaj sedaj? Prijazni gospod za komunikacije s potniki mi je v Leipzigu uredil nekaj novih zvez, ki naj bi imele prevoz koles, a sem mu dajal, da ne morem ob pol enih zjutraj biti šele v Münchenu. Potem je šel nazaj v pisarne in prinesel veselo novico, da imajo prevoz koles, le da program javlja, da jih ni… Toliko o nemški natančnosti in doslednosti, ki me je stala do sedaj že marsikaj. Tako sem bil po še nekaj presedanjih na vlaku za München, katerega pot je trajala še najdlje in to »kar« tri ure in pol skupaj. To je bil rekord. Tam si nisem mogel kaj, da si ne bi privoščil eno pivičko, saj je bilo do sedaj že toliko vzponov in padcev, da to kar ni res! Potem pa končno nekaj malega spanca, saj od dremanja med toliko kratikimi postajami ni bilo nič; nisem si pa upal katere od njih slučajno prespati. V München smo prispeli petnajst čez deveto in sedaj sem imel samo še zadnji vlak za Rosenheim. Boris in Robi sta bila takrat 100 km pred Salzburgom. Na postaji v Rosenheimu sem imel precej težav s tovorjenjem kolesa, saj je bilo pol postaje gradbišče. Ostale so mi samo stopnice. Kar dve osebi sta se javili, da mi pomagata s kolesom; prej, bolj na severu, pomoči skoraj nisem dobil od nikogar. Pridem pred železniško postajo, a prevoza domov še ni bilo. Čakal sem ju kakih 40 min, potem pa se je le pripeljal Robijev Nissan. Bil sem vesel, kot radio. Spakirali smo kolo v avto in potem nazaj, via Slovenija. »Kako je bilo, Brücke, naporno?«, sta me spraševala, a za povedati je bilo preveč… Nekje med razlaganjem sem na avtocesti zaspal, pa sploh ne vem kdaj.

1rostock

Pogled na Rostock v jutru.

2berlinBerlin.

3leipzig

Zelo lepa postaja v Leipzigu.

4flux

Fluxov lezikol.

5tiri

Tiri.

6voznja

Končno, vožnja z avtom domov.

Posted in 2009 S KOLESOM NA ŠVEDSKO | 1 Comment »