5. dan – Češka (15.07.2009 )

5. dan, Breclav – Bobrava (Brno), 70,98 km, Avs= 20,55 km/h, t= 3:28:27, Vmax= 47,0 km/h

Ker je danes spet dopoldan s počitkom, sem spal do sedem proč. Tudi soseda sta bila že pokonci… Piotr mi je dal dva lista zelja, če bom jedel za zajtrk, a jaz sem kasneje list potolkel s pešico in si ga z elastičnim povojem obvezal okoli kolena; nič mu ni bilo jasno. To je za bolečine, čeprav se koleno drži veliko bolje, kot sem pričakoval. Oba sta tudi preizkusila moje kolo, ker se je njemu zelo dopadel moj SMP sedež. Sedaj pa sedim v komunistično opremljeni restavraciji (čehi pravijo bistro) in čakam tretjo uro popoldan, ko bom krenil naprej, za Brno. Poljaka sta nekaj časa sedela z mano in na netu sem jima pokazal Škocjanske jame, ker v Postojni sta že bila. Ker imam časa na pretek, bom danes malo pregledal kolo in očistil ketno… Ob pol štirih sem krenil proti Brnu. Nisem se mogel načuditi, kako imajo v Breclavu urejene kolesarske poti! Če primerjam novo dvopasovno kolesarsko pot, katero so naredili v Krškem pri avtocesti, so bile te tukaj prava kolesarska avtocesta. Enosmerni pas je bil širši kot dvopasovna pot pri nas skupaj. Užitek je bilo voziti po njej. Ko pa sem zavil na stransko cesto izvenmesta, sem zapeljal na neko tekočino (katran?) in gume mi je napacalo, da sem pobiral vse kamenčke s ceste sproti. Cesta je bila ravna kot likalna deska. V mestecu Hustopeče so obnavljali cesto, zato je bila narezljana in kolesa na biciklu in prikolici mi je vleklo vsakega po svoje. Voziti sem moral zelo počasi. Pa še prahu je bilo za prodajat veliko! Za Rajhrad pa je bil obvoz, ker so tudi ta odsek obnavljali in zato sem tja prispel skoraj prepozno! Začelo se je bliskanje in grmenje ter pihanje vetra. Že od daleč sem prej opazoval, da se tam nekaj dogaja, a bilo mi je vseeno, saj sem bil že praktično na cilju. A vsi penzjoni v Rajhradu so bili ali zaprti, tisti edini odprt pa je bil poln… Kam sedaj? Na bencinski črpalki mi je prijazen moški povedal, za motel in da naj vozim za njim. A do tam… kar po avtocesti! Ko sem že po dežju prispel do motela, se je še močno, močno vlilo in šlo je resnično na sekunde. 20 EUR pa je bila najcenejša nočitev; a na moj standard do zdaj pravi luksuz. Samo gospodična na recepciji mi je dala napačno geslo od interneta in v tem trenutku še čakam na pravo, medtem ko ona kliče šefa… Medtem pa sem si lahko ponovno zložil vse obleke in na novo organiziral prtljago. Pa še poceni pivo imajo: po 1 EUR.

Aha! Dobila je pravo geslo!

Poleg kampa je bil zanimiv grad.

Piotr na kolesu.

Piotr in Ivogna.

Tako bi lahko bile urejene kolesarske poti tudi pri nas (Breclav je majhno mestece!).

Močan naliv, ko sem bil na srečo že pod streho.

Soba = luksuz!

4. Dan – Slovaška, Češka (14.07.2009)

4. dan, Frauenkirchen – Breclav, 143,80 km, Avs= 18,81 km/h, t= 7:38:27, Vmax= 42,4 km/h

Ob petih mi je zazvonila budilka in počasi je prišlo pakiranje, umivanje zob ter počasi naprej, proti Slovaški. Pot se je vila skozi polja vetrnih elektrarn, kar mi že takoj ni nalbolj dišalo, saj je to pomenilo le eno: veter. In res je bilo nekaj vetra iz smeri severo–vzhoda in včasih je bilo treba malce bolj poganjati, če sem hotel doseči 20 km/h. Ob pol desetih sem prispel v center Bratislave in tako dosegel tretjo državo na poti. Bratislava leži tik ob meji z Avstrijo. Na trgu je bilo vse prežeto s turisti in seveda z brezžično internetno povezavo, kar je mene edino zanimalo tukaj… Malo sem poklepetal z Borisom in Jocom, pa tudi za nazaj osvežil Blog. Ravno zdajle pa razlagam trem francoskim penzionistom, da sem jaz iz “Slovénie”, tukaj pa je “Slovaquie” … Tipično…

Ko sem malo krožil po mestu, sem srečal skupino iz Jesenic. V bistvu so oni takoj opazili slovensko zastavo. Potem sem začel iskati kako trgovino in mesto, kjer bom počakal, da sonce izgubi svojo moč. Že priti na konec mesta, kjer gre glavna cesta proti Brnu (CZ) je bila prava muka, saj je ta del mesta stisnjen ob Donavo. Ker so obnavljali nek hotel, je bil kar na enkrat konec kolesarske poti in moral sem prečkati na drugo stran. To pa je bilo malce nerodno, ker semafor ni delal. Prišel sem do sredine, kjer je tudi tramvajska proga in čakal, da ne bo več prometa in bom lahko prečkal. Takrat je pripeljal tramvaj in v tisti sekundi mi je šele kapnilo, da imam še prikolico zadaj!!! Potegnil sem kolo naprej in tramvaj je zdrvel le 10 cm mimo! Potem mučno iskanje glavne ceste in nekaj akrobatskih potez po obvoznici. Končno sem jo našel in pred trgovino v Lomaču počakal do pol štirih, preden sem krenil naprej, proti Malackyju. Tam sem malo gledal za neko luštno slovakinjo, ki je slonela na ograji in skoraj, res skoraj zapeljal v robnik. Zanimivo pa je bilo tudi videti, kako tukaj vozijo izpitne vožnje za »A« kategorijo: inštruktor sedi zadaj in ima še dodatno svoje krmilo med nogami kandidata spredaj. Kako to izgleda ob morebitnem padcu… ne vem! Ker v Malackyju ni bilo kampa, sem nadaljeval vse do Kütyja. Tam tudi nič… Tudi lokalni prebivalci očitno nimajo pojma o kampih. In sedaj spet poteza dneva: naprej na Češko do Breclava, kjer pa sem vedel, da je kamp. Kilometri pa so se kar vrstili. (zdajle ko to pišem, se je malo vlilo zunaj) V Breclavu mi je trobil en rumen Accent, ki je potem pripeljal do mene. Bila sta dva slovenca (mož in žena), ki sta videla zastavo in sta me želela pozdravit. Bila sta štajerca. Kamp sem našel hitro in takoj zavil na recepcijo, v kateri pa je delal lastnik, ki danes ni imel najbolši dan, saj je bil zelo tečen. Ko sem mu povedal, da imam za plačilo samo eure, je pa tako skoraj popizdil… Namesto postavljanja šotora, sem se odločil za malo hišico in kasneje mi ni bilo žal. Tudi zanimiva soseda imam, iz Poljske. Piotr in Ivogna Andnejvnik iz Szcrecina. Ravno smo končali dolg pogovor ob pivu. Imata hčerko, ki je ali še študira v Edinburgu (UK) in to mi je na dolgo in široko omenjal ves čas. Malo smo klestili nemško, on še poleg poljsko in jaz po naše in tako smo se lepo sporazumevali iz minute v minuto in ura je bila kmalu pol polnoč…

Jutranje kolesarjenje ob sončnem vzhodu (Avstrija).

Mlini na veter (Avstrija).

V Bratislavi.

V Bratislavi sem srečal skupino Jeseničanov, ki potujejo z avtom po Evropi.

Na “bivši” meji s Češko. 

Namesto šotora sem izbral raje takole hišico.

3. Dan – Avstrija (13.07.2009)

3. dan, Bük – Frauenkirchen, 72,75 km, Avs= 19,56 km/h, t= 3:43:07, Vmax= 53,0 km/h

Zjutraj me je zbudil nek ptič, ki je imel konstantno petje, po en ton na sekundo. Moral je biti nekje nad mojim šotorom, saj je bil precej glasen. Kmalu sem vstal in šel v kopalnico, nato pa v trgovino in na tako željeno masažo. A ker tiste lepe gospodične, katero mi je obljubljal lastnik kampa v salonu ni bilo, sem šel nazaj pospraviti obleke, ki so se sušile čez noč. Nato pa še kosilo v restavraciji in pakiranje za na pot. Začel sem počasi in na lahko. Že včeraj sem nameraval počivati, zato bo počitek treba nadoknaditi danes. Že spet sem se lovil po bližnjicah, ko sem križaril do avstrijske meje na sever. Do mesteca Lövö sem šel nekaj kilometrov tudi po glavni prometnici, ki je bila polna voznic v asfaltu. Pa tudi dva kamiona sta peljala mimo tako, kot da me tam ni bilo. Srečal sem dva kolesarja, ki sta očitno potovala skupaj, čeprav sta bila narazen več kilometrov – oba brez majic, mene pa je obarvalo po bedrah že kmalu po štartu, čeprav sem se namazal. V mestecu, katerega ime že prepišem iz karte težko (Fertőszentmiklós), sem se ustavil v Sparu in nakupil nekaj zalog. Moral sem nekako porabiti Furinte, saj mi jih je ostalo kar dobre dve tretjine. In tako naprej do Avstrije skozi Pamhagen. Malo prej sem začel srečevati ogromno kolesarjev in tukaj se mi je zgodilo nekaj nepričakovanega. Nihče, ne mladi, ne stari niso odzdravljali, kaj šele pozdravljali… Pa kaj je s tem narodom. A je kaj narobe z mano, ali kaj? To so bili v večini avstrijci. Tukaj je bila speljana kolesarska pot, katere pa žal nihče ni vzdrževal že leta in leta (vsaj na madžarski strani bivše meje). Bila je tako ozka, da niti nisem poskušal kolesariti po njej, saj so v obe smeri kolesarili počasni penzionisti in ni bilo prostora za dva, ki bi se lahko tam srečala; zaradi prikolice. Tu pa tam je padla tudi kaka opazka na ta račun. Ko pa sem to poskusil, mi je rastje tolklo ob vreče na prikolici. Potem naprej so bile vso pot do cilja kolesarske poti, na mojo srečo urejene, široke in prazne. Takoj se je videlo, da sem v Avstriji. Namesto križišč so bili »nakičani« rondoji, vse urejeno v piko in narod, ki te je gledal ko nekega antikrista. Prigonil sem do mesteca, ki ima čudovito cerkev in kmalu je bil kamp. In to za 8 EUR z bazenom vred! Super cena, čeprav so bili v njo spet všteti Messerschmitti (komarji).

Na križišču, malo pred mestecem Fertőszentmiklós, Madžarska.

Kopanje v bazenu, v kampu.

Kadar počivam jaz, kolo ne. Takrat služi kot odlično stojalo za sušenje perila…

2. Dan – Madžarska (12.07.2009)

2. dan, Nedelica – Bük, 127,42 km, Avs= 22,19 km/h, t= 5:44:27, Vmax= 53,3 km/h

Zjutraj naj bi se vstal šele ob devetih, pa sem s poležavanjem vred uspel potegniti le do sedmih proč. Tudi Aleš je bil že pokonci in njegova mama je pripravila zajtrk. Takrat sem spoznal še Aleševega očeta. Po zajtrku sva se zapeljala v trgovino in na kavico. Pokazal mi je še staro hišo, v kateri še vedno stanuje neka gospa. Hiša je bila kot redkost še vsa originalna. Tudi pri hiši narodnega heroja sva se ustavila. Doma smo še rekli nekaj besed, nato sta Aleš in njegov oče vsak malo preizkusila, kako je voziti naloženo kolo in odpravili smo se skupaj na pot. Štef naju je spremljal do odcepa za Lenti, medtem ko je Aleš z mano vztrajal kar 47 km, do mesteca Zalalovo. Tam sva se poslovila in jaz sem krenil nekaj deset kilometrov naprej, do prvega prenočišča. Namen sem imel spati kje na postelji, saj kako veliko število kilometrov danes nisem imel namena delati, zaradi včerajšnjega dne. In prve priložnosti so bile predrage. Dobrih 7000 furintov oz. 26 EUR mi ni dišalo preveč, zato sem gonil naprej. Potem je bil nek motel za 12000 furintov in to pa mi sploh ni prišlo na pamet. Vmes pa sem (že) srečal še dve »obcestni gospodični« in ena mi je kazala, naj se ustavim. Pokazal sem ji, da nimam časa. Pa tudi pri taki utrujenosti bi najverjetneje ona morala meni plačati ; –). Ker sem vztrajal in šel še naprej, sem kmalu prišel do mesta Szombathely, kjer pa očitno ni bilo kampa, katerega je kazala karta. Tudi mimoidoči niso vedeli, kje je! Pa še take, ki znajo angleško ali nemško, je na Madžarskem umetnost najti. Že ko sem zapuščal mesto, sem videl znak za kamp in mu sledil nazaj proti notranjosti mesta, a ne za dolgo. Kmalu sem se odločil, da grem naprej v Bük, kjer pa sem imel informacijo, da je tam kamp. Kilometri so se pa kar kopičili. Končno sem prispel v vasico in tam zavil direktno v kamp. In cena? 3 EUR na osebo s šotorjem… kar smejalo se mi je, da sem potegnil še tistih nekaj napornih kilometrov! Pa še lastnik je govoril nemško. V kampu so bili starejši nemški turisti v avtodomih. Ker je bila ura že pol devetih zvečer, jih je večina gledala televizijo preko svojih satelitov. Ko pa sem koga srečal, ali pa je še mimo mene, so vsi vljudno pozdravljali. Odličen kamp!

Pri Alešu doma, ata, mama, Klavdija, Aleš in jaz.

Poslovil sem se še od Aleša in krenil naprej.

Vsakodnevni boj s komarji… Tale na sliki je strmoglavil poleg mesta Bugyi!

Hvala Aleš ze zmontiran posnetek!

1. Dan – Prekmurje (11.07.2009)

Zjutraj sta me pospremila Mitja in Boris in prav dobro se mi je zdelo, da je poleg kolesaril še nekdo. Po vrhu pa sta vsak po nekaj kilometrov kolesarila tudi z mojim kolesom in tako meni prihranila nekaj energije. Poslovili smo se pri odepu za Sv. Ano, kjer sta onadva nadaljevala proti Mestinju in nato skozi Celje, jaz pa sem sekal čez Vonarje, za Rogaško Slatino. Takoj na začetku doline je umetni jez, ki zadržuje Soteljsko jezero. Kako lepa točka. Do sem smo vozili trije in to na bolj prometni cesti, sedaj pa sem bil kar naenkrat sam, na stranski cesti; kot bi doživel manjši šok. Kmalu za Rogatcem je bil hud vzpon mimo Donačke gore. Do Mateja sem prigonil okoli pol enih in pri njemu tudi malical. Njihova hiša stoji poleg glavne ceste za prehod Gruškovje in prvič sem lahko videl, kaj pomeni gužva na tem prehodu. To sem do sedaj slišal zgolj po radiu. Matej me je peljal še na eno razgledno točko, kjer sem lahko videl skoraj cele Haloze in Dravsko polje. Obiskala sva tudi njegovo sestro, ki z možem živi v bližini. Naprej sem krenil nekaj čez tri in se kmalu znašel v labirintu vasi jugo-vzhodno od Ptujskega jezera. Ker ni nobene table, ki bi te usmerjala, sem grešil odcep za odcepom, vas za vasjo. V Ormož sem tako prispel šele okoli pol šeste popoldan in do Turnišča je bila še vedno lepa razdalja! Do Ljutomera ima cesta nekaj majhnih klančkov, nato pa se zravna in hitro sem gonil do Razkrižja in nato na cilj. Aleš je na prireditvi Švicanje 2009 fotografiral, tako da sem najprej zapeljal tja, na prireditev. Celo intervju so naredili z mano. Pri njemu doma smo povečerjali in treba je bilo počasi spat, saj je bil za mano precej naporen dan. Od pričakovanih 135 km jih je bilo na koncu kar 30 več!

Jaz, Mitja in Boris pri Sv. Ani, kjer smo se ločili.

Z Matejem na razgledni točki v Halozah.

V Turnišču, na prireditvi “Švicanje 2009”. Levo sta sva študenta iz Maribora, katera poznam že od prej. Potem je predsednik društva Uroš, jaz, Klavdija in Aleš.

Priprave na odhod…

Le še nekaj dni je do odhoda…