Matej Brezovsek Blog

Kolesarjenje

Archive for julij 2009

20. dan – Nemčija (30.07.2009)

Posted by Matej Brezovšek na julij 30, 2009

20. dan, Kiel – Rostock – Markgrofenhelde, 39,27 km, Avs= 20,36 km/h, t= 1:55:42, Vmax= 33,7 km/h

Komaj zjutraj sem prvič videl mojega cimra, ki je po temi prišel pozno ponoči. Bil je iz Kiela in bil na obisku pri dekletovih starših. Prva stvar je bila, da poiščem kakega prevoznika, ki gre v moje konce, a ni bilo nobenega. Odpravil sem se na železniško postajo, kjer pa sem dobil mali šok! »Če niste rezervirali prostora za kolo, potem vam ne morem nič pomagati.«, je rekla na postaji. »Ga bom pa na rokah držal.«, sem ji rekel, pa je ostala hladna kot špricer. Pa tudi, ko mi je povedala ceno, se mi je skoraj zaletelo. Malo manj kot 200 EUR, pa saj niso normalni! In to za vlak, s katerim bi moral štirikrat presedati in pot bi trajala več kot 22 ur. Nisem si mislil, da bo pot z vlakom nazaj tak problem in sem zato šel v Rostock, kjer bi mogoče dobil štop, saj tja vozijo tovornjaki v naše konce. Na postajo je prišlo več mladih pankerjev, s katerimi sem potem delil vagon celo pot. To je bila vse skupaj ena sama brezobraznost. Škoda besed… Kako uro in pol naprej smo morali presedati za Rostock in takrat je bilo na tisti postaji že nekaj policistov. A kaj, ko jim nihče ni nič mogel. Z vsakim pivom, litrom vina in kaj vem kaj še vse drugega, so bili vidno bolj nesramni. Nekaj jih je bil v redu in celo fotografiral sem jih, po minutnem pregovarjanju. Tisti najbolj glasni so seveda takrat pobegnili stran. In tako vse do Rostocka. Tam pa je bilo policistov polna postaja. Nekaj je moralo biti, saj je na postaji bilo še ogromno podobnih mojim sopotnikom in ni mi bilo jasno, ko je ena gospodična (če ji tako lahko sploh rečem) urinirala ob avtomatu za pijačo, sredi nove železniške postaje in to 5 metrov stran od prodajalne kruha. Vse je bilo že tako bizarno, da sem odhitel takoj do avtoceste, če bo tam kaj sreče. Pa je ni bilo. Potem pa nazaj na postajo; bom šel pa vseeno z vlakom. A takrat mi je gospa povedala, da mi ne more pomagati niti danes niti jutri, čeprav sem jo pregovarjal, da je nujno. Če pa sem imel že sam tako usran dan, sem vseeno pomagal trem Bulgarom, ki so hoteli z vlakom v Sofijo, a niso znali niti besede nemško. Ko jim je le (tista tečna) sestavila vozni red, me je eden nenehoma spraševal, koliko bo stalo in mečkal tistih 150 EUR. Ko je bil znesek za tri osebe skoraj 1000 EUR, sem mu pokazal list in si mislil: »Ti so še bolj v riti, kot jaz.« in jo mahnil v terminal, v pristanišče. Bila je dolga vožnja, saj je treminal oddaljen od centra lepih 13 km in tam spet ni bilo nič. Razen enega avstrijca, ki se je odpravljal na pot ni bilo. Pa še ta mi je rekel, da ne gre v Avstrijo, a je po videzu lagal ko pes. Na terminalu sem vzel vozni red in se odpravil v kamp, ki pa je bil še od terminala oddaljen lep kos poti. V ta kamp sem šel zato, ker bom jutri iz njega štartal najprej za terminal, potem pa, ko verjetno ne bom našel nikogar, lepo nazaj na jug. Po prihodu v kamp sem najprej takoj zavil v kopalnico, za katero je bilo treba doplačati 3 EUR. Ko sem še povečerjal pa na splet. Internet naj bi imeli zastonj, pa potem ni bilo tako.

1stacjon

Na postaji, v Kielu.

2punks

Eni »izmed normalnih« sopotnikov.

3pokrajina

Lepa pokrajina skozi okno.

4policija

Policija je morala delati red.

5terminal

Terminal Rostock.

6zkamp

V kampu.

7pikapoka

Kaj že… aja, srečo prinaša?

Advertisements

Posted in 2009 S KOLESOM NA ŠVEDSKO | 3 komentarji »

19. dan – Švedska (29.07.2009)

Posted by Matej Brezovšek na julij 29, 2009

19. dan, Borås – Göteborg, 88,82 km, Avs= 17,38 km/h, t= 5:06:52, Vmax= 43,9 km/h

Zbudilo me je sonce, ki mi je sijalo direktno na obraz in … »Zaspal sem!«, več kot uro bi moral biti že pokonci in se pakirati, tako pa sem potem hitel z umivanjem, pisanjem dnevnika od včeraj in hkrati še jedel. Iz kampa sem štartal šele ob desetih. »Pa saj Göteborg ni tako daleč.«, sem se tolažil celo pot, a kaj ko je bila današnja tura še bolj hribovita kot včeraj. Tudi v križu me je nekaj ščipalo in to zaradi včerajšnjih vzponov, ki so se danes ponovno vrstili. Čeprav sem za zajtrk jedel obložen kruh z škampi, katerega mi je za pot dala Seadova žena, sem moral v Sandaredu spet v trgovino, saj sem imel za zalogo zgolj enolončnico, pašteto in kruh, kar je potem včeraj ostalo v torbi. Že do tam sta bila dva manjša vzpona, naprej pa se je cesta bilj ali manj zravnala, a ne za dolgo. Tam nekje sem peljal mimo poslopja Ericsson. Takoj za krajem Bollabygd je bil nekaj kilometrov dolg vzpon, ki ni in ni odnehal. Vse do Hindasa se nisem kaj veliko spustil pod breg. In tako vse do Göteborga, samo gor in dol, pa gor in še gor in … v mesto pa malce daljši spust in bil sem na poti v center. Vedel sem, da je to drugo največje mesto na Švedskem, a vseeno se mi je zdelo ogromno! Ko sem vprašal za trajekt, mi je prijazen gospod lepo opisal pot, pa tudi nekaj časa je vozil z mano. A terminala od nikoder. Tukaj imajo ločeno, za katero državo greš in Nemčija je bila čisto zadnja. Po mestu sem naredil sigurno več kot 10 kilometrov. Končno sem prispel do terminala in na blagajni me je že čakala rezervirana karta (hvala Franci!). Mudilo se mi je zato, ker sem potem že takoj zapeljal na ladjo. Ko sem bil pod tušem, je bilo opaziti, kako Poljaki manj skoparijo, saj je tam vsaka oseba dobila milo in šampon, medtem ko tukaj ne. Tudi na prvem trajektu so bili bolj vljudni, čeprav sem na oba enako prišel prešvican in direktno iz poti. Ladja pa je občutno večja, kot prva. Imenovala pa se je “Stena Germanica” in je bila dolga kar 175 m. Sedaj sem si celo zapomnil, kje imam kolo, da jutri ne bo sped zmede. Zelo dobro je bilo, da sem včeraj naredil več kilometrov, saj je bila današnja pot zaradi toliko vzponov precej težka. V bistvu sta bili ti zadnji dve turi od vseh teh dni daleč najtežji. Skupno pa se je nabralo do danes 2069 km, zdajle pa na pirček in nazdravit drugemu »kilogramu kilometraže« ; –) . Ko smo odrinili, ni tako treslo kot zadnjič. Je pa tukaj veter precej močnejši. Bil sem povsem zgoraj (nad enajstim nadstropjem) in prav paziti sem moral, da mi ni kaj izletelo z rok, ker bi drugače končalo v morju. Ljudje na veliko kupujejo. Same nepotrebne stvari, a moram priznati, da je ponudba na tem trajektu precejšnja. Pravi mali nakupovalni center. So pa cene ne tem trajektu višje, kot na onem, poljskem, kar je normalno. Ta je švedski. Jutri je vlak šele ob enih proč, pa tudi potovanje traja en cel dan do Ljubljane. Se bo potrebno malo zapeljati okoli in po možnosti dobiti kak avtoštop. Drugače pa na vlak; bom videl.

1kamp

Zjutraj, v kampu.

2most

Zelo lep in star, a zanemarjen most.

3potgot

S kmeti in mopedisti v Göteborg.

4got1

Tole je hotel, najvišja stavba.

5got2

Zelo pozoren sem moral biti na tramvaje in ostale kolesarje.

6got3

Zelo velik most Älvsborgsbron, skupno dolg 933 m, od tega med glavnima stebroma 417 m (pogled iz terminala, kjer sem imel trajekt).

7trajekt1

A ni mrcina? “Stena Germanica”, dolžine 175 m.

8trajekt2

Pogled iz trajekta na terminal in malo mesta zadaj.

9veter

Piha pa, ni kaj!

10slepi

Imamo tudi slepe potnike.

11pivo

Na zdravje 2000 km!

12adijo

Adijo, Švedska…

Za slovo pa še švedska skupina Roxette.

Posted in 2009 S KOLESOM NA ŠVEDSKO | 4 komentarji »

18. dan – Švedska (28.07.2009)

Posted by Matej Brezovšek na julij 29, 2009

18. dan, Stensjön – Borås, 159,98 km, Avs= 18,30 km/h, t= 8:44:52, Vmax= 50,4 km/h

»Dež! Že na vse zgodaj dež!«, me je zjutraj dvignilo pokonci. Najprej je padalo malo, a se je kasneje še okrepilo. »Saj ne more biti res!«, sem si ves čas govoril sam pri sebi, medtem ko sem se vseeno pakiral za na pot. A je ta dež ob pol osmih le ponehal in posijalo je nekaj sonca. Takoj je prišla dobra volja. Franci je prišel nazaj z svežim časopisom in seveda sem ga takoj vzel v roke. Pol strani namenjene samo meni! To! Po zajtrku sem se poslovil še od Dominika, ki je šel na delo, potem pa nazaj na cesto, v smeri Göteborg. Nekaj ljudi me je gledalo iz avtomobilov, eni so mahali, drugi bili nasmejani, saj mi je Franci rekel, da se ta časopis tiska v nakladi 60 tisoč (za celo pokrajino Smaland) in da me bo danes marsikdo prepoznal iz časopisa. Ko sem v mestu Nässjö zavil na glavno cesto proti Jönköpingu, se je začel maraton. Cesta ni bila preveč prometna, a na nekaterih mestih zoožana in nič kaj prijetna, ko je mimo pripeljal kak tovornjak. Vseeno pa sem raje izbral glavno cesto, ker je šla točno v tisto smer, kamor sem bil namenjen. Stranske poti so šle gor in dol in po njih nebi prišel nikamor. V Jönköpingu sem imel prvi postanek vparku in malo prej je bilo mesto Huskvarna, kjer so bile rojene motorne žage, katere poznamo pri nas. Drugače pa izdelujejo še ogromno drugih stvari. V bistvu sta danes Jönköping in Huskvarna že postala prektićno eno mesto. Ko sem iskal pot ven iz mesta, sem sledil tablam za cesto »40«, a so me table peljale na sever in potem nazaj na jug. Tukaj sem nabil nekaj kilometrov več. In nazaj na »cestno bojevanje«. Tokrat z večimi stvarmi. Imel sem večkrat zelo močan veter v prsa, potem pa te dobesedno še premakne, ko mimo pripelje tovornjak. Piko na »i« pa je vso pot dajal še precej razgiban teren, z nešteto vzponi in potem spusti. Naredil sem veliko, veliko višinskih vzponov. Bil sem pravi cestni bojevnik. Nikamor nisem prišel in pot se mi je začela vleči v nedogled. Pa še tu pa tam nekaj kapelj dežja! Komaj sem prigonil do mesta Ulricehamn, kjer je bil prvi kamp. A brez marketa v okolici. Odločil sem se za naprej. Bo že kak kamp naprej. Pa mi je nekdo povedal, da ga pač ni in mi dal namig, kam naj se spravim kampirat v divjino. Bil sem brez zalog, zato tega nisem naredil. Tukaj sem tudi krenil na kolesarsko pot, ki gre vse do mesta Borås. Vmes je bila še od Boga poslana trgovina, kjer sem nabavil zaloge in nato iskal prostor, kjer bom kampiral kar »na divje«, saj je bilo mesto Borås še daleč. A neke v redu lokacije ni bilo. Tukaj je vse premočeno, saj je polno izvirov in to je tudi območje, posejano s tablami, kje vse se da kaj videti. Naravna dediščina, če se lahko tako izrazim. Kam sedaj? Nič, Do Boråsa bom potegnil, tam je kamp in hkratibom bliže cilju, da mi jutri ne bo treba hiteti. Pridem v Borås, a o ni malo mesto in iskanje kampa je trajalo dlje. Vmes pa je mimo mene pripeljal Volvo in možakar je rekel: »Kamo ideš?«. Videl je zastavo na moji prikolici in šel obrnit, da me vpraša. To je bil Sead Jahić, iz Sanskega mosta v Bosni. Dogovorila sva se, da se dobiva v centru, od tam pa mi bo pokazal pot v kamp. V centru ga nisem našel in šel po napotkih v kamp. A me je že čakal tam. Po švedsko se je dogovoril v kampu, potem pa vstrajal, da ga plača on. Ko sem se spakural, pa k njemu domov, na večerjo. Kdo bi si mislil, da bom ta dan večerjal čevapčiče ob pivu!? Z ženo živita tukaj že od leta 1994 in najstarejši sin gre drugo leto tukaj že na študij. Ima še mlajšega sina Harisa. Po večerji pa malo v dnevno sobo in na ogromnem LCD televizorju sem po dolgem času videl SLO3 in SLO1, a na slednjem spet nekaj o korupciji in Šrotu. Rekel sem mu: »Vidiš, to pa je pri nas tisto, vsakodnevno!«, in nasmejal se je, da je tudi pri njih doli enako. Oba z ženo sta mi govorila, kako je tukaj vse urejeno, vse logično in tudi tisto, kar je na začetku izgledalo nelogično, je s časom postalo obratno. Že ko sem s Francijem šel v slaščičarno, mi ni bilo jasno, zakaj je vzel nek listek. To je bilo za čakanje v vrsti, da se pojavi tvoja številka. In to imajo tukaj na veliko mestih, kjer kaj prodajajo ali drugega. Nisem se mogel nehati zahvaljevati, se poslovil od žene, sina in njegovega prijatelja in Sead me je zapeljal nazaj v kamp. Lahko bi prespal tudi pri njih, je rekel, a ravno je preurejal celotno spodnjo etažo. Dela veliko sam, po službi in tako se tukaj prihrani ogromno! Veliko švedov tako dela, kdor pač zna. Drugi za obrtniška dela tukaj plačajo res ogromno. Njemu so za predračun za 6 metrov dolg izkop s cevmi vred zaračunali 250 EUR po metru. Pa vse skupaj ni bilo nič videti. Zaspal sem zadovoljen, kako se je dan iztekel… Jutri pa naprej!

1dez

Ko že zjutraj pada dež…

2raca

Raca.

3stensj

Zbogom Stensjön.

4saab

Trek in Saab.

4znasmeh

Tole je zaigran nasmeh!

5vzponi

Čeprav je za kako uro slabo vreme odšlo, pa so veter in klanci ostali.

6sead

Ko sem v Boråsu srečal Seada

7seaddoma

in potem pri njemu doma.

Posted in 2009 S KOLESOM NA ŠVEDSKO | 1 Comment »

17. dan – Švedska (27.07.2009)

Posted by Matej Brezovšek na julij 27, 2009

Danes je bil prvi (cel) dan s počitkom. Ko se zbudiš in ti je prva stvar čudovit pogled na jezero, potem bi človek tukaj ostal za vedno! Hišico za goste poleg je Franci zasnoval sam in jedilnica ima prav tako pogled na jezero, kot spalnica zgoraj. Po zajtrku sva odšla v mesto, kamor je prišel tudi njegov sin Dominik in skupaj smo šli na kosilo. Pa malo v trgovino in potem po sladkovodne rakce, ki so tukaj v tem času neka trdicionalna jed, ponavadi ob zabavi. Bili bodo za večerjo. Nabavil sem tudi novo karto Švedske, saj sem prvo predvčerajšnjim izgubil nekje med potjo in sem se orientiral le z turistično karto v brošuri, kjer so bili označeni zgolj kampi in večju kraji. Potem pa nazaj domov, kamor sta prišla še novinar in fotograf lokalnega časopisa. To je uredil Franci. Pogovarjali smo se o potovanju in novinar si je zapisoval. Ker je bila njegova angleščina bolj slaba, smo nekako prevajali eden preko drugega. Jutri bo že v časopisu, zato bi bilo dobro, če počakam vsaj do osmih zjutraj, da dobim izvod, potem pa naprej v Göteborg, kjer bom šel na trajekt za Kiel v Nemčiji. Izlet na Dansko bom izpustil in ga prihranil za drugič, saj se mi čas, pa tudi finance počasi iztekajo. Treba bo tudi kmalu nazaj na delo. Čeprav je bilo jutro lepo in sončno, se je do popoldneva prelevilo v oblačno in malo deževno. Dežja ni bilo veliko, a ravno toliko, da je vse skupaj bolj zaspano. A ob treh popoldan se je dež že malo bolj okrepil in potem spet ponehal. Drugače pa tole ni ravno tipično poletno vreme za tukaj. Pa potem spet sonce… In kmalu je Franci zakuril ogenj in že se je obračala svinjska ribica. Potem pa še tisti raki, katere Švedi jedo hladne in ne kot ostali svet, ki jih ima raje vroče. Dominik mi je dal navodila, kako se jih je, a je bilo bistvo to, da vse posesaš in poješ. Pa malo Tequile, pa Napoleon konjaka, pivo in … Na obisku je bil še Dominikov prijatelj Erick in oglasil se je še Francijev kolega Joseph, ki ima v bližini hotel. Bil je navdušen nad mojim podvigom. Ura je bila kmalu deset in treba je bilo spat, saj imam jutri pred sabo pot, na kateri je nekaj dolgih vzponov. Pa lahko noč Stensjön…

1pogled

Jutranji pogled skozi okno.

2domfran

Dominik in Franci.

3intervju

Intervju z novinarjem; kasneje je prišel še fotograf.

4bicikl

Francijev »dvobrzinec« Intersport.

5rak

»Kaj me gledaš, kmalu ne boš več cel!«

6ostanki

Pokopališče rakov.

7konjak Konjak. 

Posted in 2009 S KOLESOM NA ŠVEDSKO | 1 Comment »

16. dan – Švedska (26.07.2009)

Posted by Matej Brezovšek na julij 26, 2009

16. dan, Växjö – Stensjön 126,13 km, Avs= 19,23 km/h, t= 6:22:53, Vmax= 46,9 km/h

Jutro je bilo v tem dragem kampu vseeno enako, kot v tistem, cenejšem. Vsi ob pol šestih še spijo, le sosed je uriniral za svojim šotorom, a ni vedel, da ga gledam. Ko sem odhajal, mi je krulilo v želodcu, saj nisem ime nič za jest, ker se je včeraj mudilo in lakoto je bilo treba potešiti zgolj s »tablico«. Najprej sem se moral locirati, kje točno sem, ker sem bil včeraj skoraj za roko voden do kampa. Potem, ko sem komaj našel pot ven iz mesta, sem pri letališču zgrešil in šel na slepo cesto. Problem je bil, da kamor sem hotel ven iz mesta po občutku, je bila avtocesta, lokalne poti pa so bile prepletene. Pa še jezero je objemalo mesto okoli in okoli. Tako sem imel za sabo že dvajset kilometrov, a nisem bil nič kaj daleč od mesta! Do mesta Lammhult se mi je tako vleklo, da sem si mislil: »Nikoli ne bom prišel tja!«, a se je končno pojavil napis za to mesto in v trgovini sem lahko kupil kaj za pod zob. Ker pa je bila danes nedelja, ni bilo tako, kot ponavadi. Malical sem ob nekem jezeru, malo naprej od mesta in tukaj videl, da tudi na severu ni tako čisto. V vodi je bilo kar nekaj smeti. Naprej sem potem »gonil« z veliko več energije, saj je bil želodec končno poln… a ne za dolgo. Prišla je ploha in vedril sem na zapuščeni kmetiji. Ker je bila tam v vratih tudi bodeča žica, sem mislil, da se bo ponovila zgodba iz Gross Rosna (8. dan, Poljska), ko sem moral pot nadaljevati v močnem dežju. Ponehalo je in ravno ko sem krenil naprej ter naredil mogoče 500 metrov, pa nova ploha. In ko sem vlekel pelerino iz torbe, je ponehalo. In po 500 metrih spet druga runda! Takrat pa sem se ustavil po ogromnim hrastom in počakal toliko, da je začelo sijati sonce! Ta vedrenja so mi vzela skupaj kar dve uri in pol. Najbolj sem bil vesel Vrigstada, saj je bil tam odcep za Sävjö, potem pa le še 27 km do Stensjöna. Tam se mi je od nekje vrnila vsa energija, saj sem lepo napredoval naprej. S Francijem sva se šlišala po telefonu in čez kako uro me je pričakal ob cesti, s kolesom. Lepo je bilo objeti rojaka takrat, ko je človek prigonil 1820 km, kolikor sem jih skupno do danes. Takrat mi je tudi rekel, da imam malo prazno gumo in (prisežem) sanjalo se mi je, da mi je spustila ravno tukaj. Bila je sama sreča, da so do danes še vse tri ostale cele! Ob prihodu nisem mogel verjeti, kje ima dom. On živi tukaj že lep del življenja, ampak… kako lepo je tukaj! Hiša, zelenica, pa hiška za goste (kjer sem nastanjen) in tik poleg vsega jezero, pa race, čigre, galebi… Oh!!! Naredila sva fotko skupaj in potem je takoj po grlu stekel pirček! Pojedel sem, se malo pogovoril po telefonu s »Slovenijo« in lepo je bilo po vseh teh dneh spet reči kako domačo besedo. Vmes sem se le enkrat slišal z bratom in Zoranom! Preden pa sem šel pod tuš, je iz mene udarila tista vsakodnevna rutina. Najprej vse ven iz torb, da se prezrači. Šotor je šel na ograjo, kjer se je posušil in med tuširanjem sem sproti opral še obleke in jih nato obesil. Šele med samim pakiranjem sem opazil, da čeprav »samo« šestnajst zaporednih dni na kolesu, se človek malce le spremeni. Ni bil tuš na prevem mestu, ampak oprema. Ker si od nje odvisen, potem moraš najprej poskrbeti za to. Ostalo vedno pride za tem! Jutri pa prvi dan počitka…

1praznaac

Jutranji pogled na prazno avtocesto; Växjö.

2zgresil

Čeprav sem do tukaj zgrešil pot, je bil pogled lep.

3pavza

Kratka pavza kar ob cesti.

4malica

Malica ob jezeru, malce naprej od mesteca Lammhult.

5vedrenje1

Vedril sem pod rampo za skedenj.

6vedrenje2

Drugo vedrenje pod hrastom.

7soncepokr

15 km pred ciljem je bilo že sonce in je olepšalo pogled na tole kmetijo.

8pozdrav Prihod k Franciju domov. Zadaj je čudovito jezero.

Posted in 2009 S KOLESOM NA ŠVEDSKO | 1 Comment »

15. dan – Švedska (25.07.2009)

Posted by Matej Brezovšek na julij 25, 2009

15. dan, Sölvesborg – Växjö, 138,00 km, Avs= 18,31 km/h, t= 7:21:48, Vmax= 51,1 km/h

Jutro je bilo čudovito, brez oblakov in lepim sončnim vzhodom, ki je obsvetilo mesto, kjer sem imel šotor. A ne za dolgo, saj so kmalu prišli nazaj oblaki. Tukaj se vreme spremeni v nekaj minutah. Ko sem se spakiral, sem šel na recepcijo vprašat, kako je z internetom, saj je sinoči sicer delal, a nisem mogel vzpostaviti več kot glavno Googlovo stran. 30 kron je bilo potrebno plačati, pa sem dobil geslo, a tudi »vstopne strani« še vedno ni bilo. Ko mi je le uspelo priti gor, pa me je nenehno metalo iz linije in preden sem osvežil blog ter odgovoril na maile, je bila ura že deset! Krenil sem proti Karlshampu, a je cesta naenkrat izgubil tisti odstavni rob in moral sem obrniti nazaj. Preko nekih hribovitih koncev sem po napotkih prijaznega fanta prišel v mesto Mörrum in ura je bila že dvanajst, ko sem prispel do tja. Na severnem koncu je bila nevihta, zato sem moral tam malo počakati. Ko sem vozil naprej od mesta Svängsta, je bila cesta še vedno mokra in ker je spet sijalo sonce, se je vlaga na veliko dvigala iz cestišča; kot megla. Bilo je kar malce težko dihati. Dan prej sem se odločil, da grem preko jezera Asnen, zato sem se peljal skozi vas Ryd. Do tam je bila kolesarska pot speljana po trasi stare železnice in to v zaščitenem naravnem parku, ki je bil čudovit, čeprav je imela ta pot peščeno podlago. Ves čas ob reki Mörrumsan proti njenem toku. V vasi Ryd spet nekaj kapelj, potem pa via jezero! Tukaj je bilo še lepše, čeprav hribovita cesta. Kampov kolikor hočeš, a so bili prehitro. Večinoma gre cesta po gozdu, nekajkrat pa se je spustila povsem ob obalo jezera. Tukaj morajo živeti vidre, ker sem celo eno povoženo srečal. In ostala mi je le še pot do mesta Växjö, kjer je bil naslednji kamp. Kakih 5 kilometrov pred mestom me je prehitel kolesar in pozdravil, potem pa me je malo naprej počakal in šel z mano. To je bil predsednik kolesarskega kluba Växjö AISJuan Manuel Dieguez. On je južnoameriške krvi, tukaj pa je imel pet otrok, z malo manjšim številom žensk. Dela pa v psihiatričnem oddelku, z najtežjimi švedskimi kriminalci; tam mimo sva se tudi peljala. Pokazal mi je tudi kopališče, v katerem je ženskam dovoljeno biti zgoraj brez! Peljal me je do vodnega stolpa, pod katerim je zaradi konveksnega dna zelo odmevalo, če si zakričal. Ker so to kmalu ugotovili prebivalci, so tja gor hodili kričat. To je motilo sosede in morali so narediti leseno ograjo spodaj, da ni odmevalo okoli in se hlrati spodaj ni več dalo priti z avtomobilom. Bil sem navdušen! Pospremil pa me je vse do vhoda v kamp. Res, hvala mu! V kampu pa se je začela malce drugačna zgodba. Receptor me je že od začetka snobovsko ignoriral, potem pa sem za bivanje moral kupiti skandinavsko kamping kartico, katera ti ne koristi praktično nič, le to, da jo je v tem kampu potrebno imeti. Bil je kamp, ki se ponaša s štirimi zvezdicami, a po smradu iz potoka ob mojem šotoru, bi sklepal, da nima niti ene. Tudi internet jim ni delal in to je bila najslabša nastanitev do sedaj, čeprav hkrati tudi najvišje rangirana. Izbire pa nisem imel…

1jutrokamp

Jutranje sonceje obsijalo kamp.

2idila

Idila.

3jezero

Čudovito jezero Asnen.

4hiska

Sem v pravljici?

5colna

Jezero pri vasici Vederslöv.

6predsed

S predsednikom kolesarske sekcije Växjö AIS.

7marina

Pogled na zahod v kampu, jezero Helgasjön.

Posted in 2009 S KOLESOM NA ŠVEDSKO | 3 komentarji »

14. dan – Švedska (24.07.2009)

Posted by Matej Brezovšek na julij 24, 2009

14. dan, Ystad – Sölvesborg, 135,61 km, Avs= 19,70 km/h, t= 6:52:38, Vmax= 54,8 km/h

Zjutraj je zazvonila budilka in to je pomenilo, da smo že v Ystadu. Danes sem prvič delil sobo z nekom drugim in treba je bilo počakati red. Po zvočniku so rekli, katera etaža z vozili gre prej in katera kasneje, jaz pa sem pozabil, na kateri se nahaja moje kolo. Imel sem srečo, da je bila moja prva na vrsti, saj sem že čakal pri kolesu. Iz trajekta pa najprej v center. Preko nadhoda sem pridobil nekaj metrov poti, a je na stopnicah bil za kolesa namenjen le jeklen kanal. Koliko časa sem pridobil z nadvozom, sem ga tudi izgubil, saj se mi je tam cela kompozicija odpela. V centru sem osvežil blog, nato pa kar nekaj časa samo sedel in se »čudval«. Prvič v življenju sem bil tukaj. Trinajst dni sem preživel v več ali manj podobnem okolju našemu, tukaj pa je bilo zame vse novo in drugačno. Čeprav je bil že sever poljske po arhitekturi podoben Švedski, je tukaj to dobilo nov epilog. Lahko bi tudi rekel, da so stvari tukaj skoraj preveč »poštimane«. Ko sem zamenjal denar in kupil karto pa na vzhod. Najprej na peščeno plažo, zaradi katere sem nekaj časa tudi vozil na vzhod. Tu je bilo kar nekaj kampov ob tej lepi obali, a kaj ko so bili 100 km prehitro. Tudi med potjo sem videl nekaj čudovitih prizorov in lokacij. Takoj iz Ystada me je pot vodila v Hammenhög, tam pa sem zavil strogo na sever. Nazaj do obale sem se priključil šele pri vasi Vitany. Tam sem lahko spet nekaj časa občudoval morje, katerega sem komaj čakal že v Poljski, na koncu pa sem ga ugledal šele v pristanišču. Cesta je zavila stran od obale in naslednjič sem ga videl, ko sem se nekajkrat izgubil ob iskanju bližnjice od mesta Ahus naprej. V tem mestu me je danes tudi prvič dobila ploha in potem še dvakrat. Prav ironično je, ko imaš zaloge nakupljene, začne padati dež, ti pa ne najdeš kampa, kjer karta kaže, da jih je veliko. Ker sem si danes želel spati ob morju, je bilo iskanje kampa usmerjeno le na obalo, zato sem naredil tudi toliko kilometrov. Nisem prispel do tistega kampa, ki je malce bolj v divjini, a je ta kamp zato v naravnem parku poleg morja in v trsju poleg je kar nekaj ptic, katere prvič vidim. Že med potjo do kampa sem na cesti videl povoženega jazbeca, lisico in nekaj (še) živih divjih zajcev. Tu okoli imajo veliko konj in goveda. Me je pa celo pot nekaj begalo s soncem, kadar sem poskušal ugotoviti, v katero smer se peljem. Ura je bila štiri proč, sonce pa tako, kot pri nas opoldan. Tudi zašlo je pozno. Zdajle je ura deset proč, pa bi lahko rekel, da še ni šlo povsem dol. Čeprav sem vedel za to, mi je bilo vseeno prej čudno. Kamp pa je drag, a tudi to sem vedel, pa me je vseeno presenetilo. 15 EUR za eno noč, pa še za toplo vodo mora gost vreči kovanec za 5 kron. Ja, drago je tu gori! Pa še malo glede kulture vožnje: je razlika in to več kot očitna! Ljudje so strpni vozniki, a vseeno tukaj ni neka pravljica. Že v prvi polovici današnjega dne, se je (tudi) tukaj našlo nekaj debilov za volanom! Pa tudi za kak smerni prometni znak več bi jim najraje stisnil kak evro oz. krono!

1center

Prihod v center Ystada.

2center2

Ulice Ystada.

3plaza

Lepa plaža a hladno morje.

4stavba

Lična arhitektura in

4pokrajina

zelo lepa pokrajina.

5oblakmavr

Takole pa izgleda, ko prideta skupaj nevihta in lepo vreme. Produkt: mavrica.

6vodapomol

Pogled iz mesta, kjer sem imel šotor.

7zahod2

Čudovit (pozen) zahod.

Posted in 2009 S KOLESOM NA ŠVEDSKO | 4 komentarji »

13. dan – Poljska (23.07.2009)

Posted by Matej Brezovšek na julij 24, 2009

13. dan, Szczecin – Šwinoujščie, 98,34 km, Avs= 20,97 km/h, t= 4:18:55, Vmax= 37,5 km/h

Spal sem do osmih proč, kar je bilo do danes mislim da najdlje. Piotr oa še malo dlje. On je zastopnik za neka orodja in dela predvsem za vikende. Včeraj mi je podaril komplet »imbus« kljulčev. Ivogna je očitno zjutraj pred službo pripravila obložene kruhke za zajtrk in malo mi je bilo kar nerodno, ker sta se oba trudila z mano. Piotr me je odpeljal z avtom ven iz mesta, kakih 15 km in potem sva se tam poslovila in krenil sem naprej. Še vedno pa mi je bil v mislih včerajšnji ogled mesta; ne morem ga pozabit. V kraju Stepnica sem imel nekaj počitka, naprej pa sem imel celo veter v hrbet, prvič do sedaj. Šlo je lepo naprej, gladek asfalt in veter skupaj sta mi dala hitrosti do 30 km/h in v Wolin sem prispel že pred tretjo. Ampak skupaj z dežnimi kapljami. Ker sem moral napolniti baterijo v aparatu, sem se tam ustavil v kafiču, poleg majhnega priveza za majhne jadrnice. Ena je imela švedsko zastavo : –) … Pa v želodecc sem vrgel veliko »take away« pizzo za ceno treh EUR; poceni! Do Šwinoujšča sem imel še kakih 30 km. Piotr mi je predlagal, naj si pri Wicki sproti ogledam še muzej bunkerkja in izstrelišč »V–3« (med drugo sv. vojno je na tej lokaciji imela nemška vojska štiri testna izstrelišča za te rakete; usmerjene so bile na severo-vzhod, najverjetneje v morje. Tukaj blizu proti zahodu je tudi znani »Peenemünde«, raziskovalni center za rakete, za katerega sta se 1945 med osvajanjem Evrope Rusija in ZDA potegovale. Posledično so tako ZDA prve prispele na luno. Pa bi kdo mislil, da so Evropo resnično le reševali pred »Rajhom«!?).

»Ura je 23:00, ravno smo krenili iz pristanišča in vse se trese, kot da je potres!«

Potem pa še mali šprint v Świnoujście! Do terminala sem prispel že ob 18h in do vkrcanja je bilo še dovolj časa. Gospa na blagajni mi je rekla, da trajekt s kabino stane 395 zlotov, ko pa sem v menjalnici zamenjal denar in plačal karto, je bila cena 2 EUR višja… Zakaj, ne vem! Želel sem še v bližino centra mesta, a ceste za tja nisem našel. Eden je rekel tja, drugi kontra in ker sem moral še spakirati stvari, sem tako počakal raje na terminalu. Tam pa se je vlilo. Prišel je oblak, sicer lep na pogled, a strupen za tistega, ki ni bil pod streho. Jaz sem na srečo bil, a veter, ki je pihal skozi prehod terminala, je malo zmočil kolo. Nič za to, kmalu je ponehalo! Potem mi je eden od oslužbenecev rekel, naj počakam, da gredo vsa vozila na trajekt, drugi pa, da naj kar grem, 20 min pred vsemi. Ubogal sem slednjega in potem pol ure čakal na rampi. Šel sem v svojo kabino in se oprhal. Med veliko potrebo sem vmes malo spustil vodo in se vstrašil, da mi bo posesalo »tamalega«. WC–ji na trajektu na vso moč sesajo! Na trajektu je vse, kar turist rabi: kino, restavracija, market, drogerija… na kakšno golf igrišče so žal pozabili! Trajekt je nosil ime »Skania«. In tako via Ystad, Švedska! Poleg, v kabini sta bila še dva Poljaka. Z enim sva šla na pivo in celo angleško je znal… prvi Poljak, ki je govoril angleško! Živi pa na Švedskem.

1jazpiotr

Poslovil sem se od Piotra.

2vetrnice

Med vetrnimi elektrarnami.

3most

Most; preko gre cesta za Šwinoujščie.

4v32

Izstrelišče za rakete na risbi 5v3

in kar ga je ostalo v naravi.

6nasmeh

Veselje, ko sem peljal mimo table Šwinoujščie!

7nevihta

Nad terminal je prišla nevihta.

8koloterm

Med čakanjem, da se vkrcam.

9scania

Trajekt “Skania”.

10market

Market na trajektu.

Posted in 2009 S KOLESOM NA ŠVEDSKO | 3 komentarji »

12. dan – Poljska (22.07.2009)

Posted by Matej Brezovšek na julij 24, 2009

12. dan, Barlinek – Szczecin, 82,78 km, Avs= 19,86 km/h, t= 4:10:01, Vmax= 45,5 km/h

Vremena sem se danes najbolj bal, a je bila zjutraj napoved lepša. Dež naj bi bil tako šele jutri. Celo nekaj sonca sem imel. Snažilko sem vprašal za pot in povedala mi je do potankosti, še razdalje. Ko sem jo čudno pogledal, je rekla, da je od tam doma, kamor sem bil namenjen. Pot sem sekal skozi vasice, da sem se čim bolj ognil glavni cesti za Szczecin (Ščečin). V mestecu Pyrzyce sem se pa nanjo priključil. Na bencinski črpalki je bil prvi počitek. In tako po glavni cesti naprej. Bila je široka in celo nekak odstavni pas je imel. Takrat sem videl zakaj. Tu pa tam so prehitevali kar v škarje, saj se je vsakdo lahko umaknil na ta odstavni pas. Podobna situacija, kot je bila hitra cesta iz Delnic proti Rijeki, na hrvaškem. Tukaj sem hitro nabiral kilometre. A čez kakih 20 km pa se je cesta zoožala in naprej sta bila samo dva pasova. Takrat pa mi je bilo malo žal, da sem bil na glavni cesti. Vožnje tovornjakov in osebnih avtomobilov mimo mojih ramen sem imel kmalu dovolj, še posebej takrat, ko sem z zadnjim kolesom udaril ob oster rob in bil prepričan, da se je predrla. Pa se k sreči ni. Takrat sem nameraval zaviti spet nazaja na katero od lokalnic cest, a se je pred mano že pojavila tabla Sczeczin! Juhu! Konec muke… Tukaj sta bila doma Piotr in Ivogna, katera sem spoznal v Breclavu, na Češkem. Odločil sem se, da če sem že tukaj, ju grem vsaj pozdravit, saj sta mi na češkem dala naslov. Danes sem nameraval kolesariti vse do trajekta za Švedsko in bi tako lahko naredil pavzo ravno tukaj. Ker živita na jugo–vzhodnem delu mesta, sem kmalu prišel do hiše. Ravno takrat pa je iz nje prišel Piotr in me kakih 5 sekund samo debelo gledal. »Jao, Bože!«, je dejal in ni mogel verjeti, da sem se oglasil. Rekel sem mu, da bom ostal le kako uro ali dve, pa ni tega hotel slišati in vztrajal, da ostanem. Potem sva šla pozdravit še Ivogno v službo, pa v trgovino in pa domov na kosilo. Ko je prišla še Ivogna, smo se s kolesi odpravili v zaščiten gozdni park, kjer je bilo ogromo gozdnih poti. Naredili smo res zelo lepo turco, dolgo kakih 10 km. Bil sem čisto navdušen! To je bilo tik poleg naselja. Vztrajal sem, da moram kmalu naprej na pot, a je takrat začel padati dež in tako sem le ostal pri njima. Zvečer, po večerji, pa sta me peljala v mesto, čeprav sem rekel, da ni potrebno. A tam sem bil spet povsem navdušen. Sczeczin je mesto, veliko kot Ljubljana in zelo, zelo lepo! Šli smo na dvaindvajseto nadstropje neke stolpnice, kjer je restavracija in tam sem lahko videl celo mesto. »Vav!« Pa to še ponoči, ko je pogled najlepši. Vsako sekundo mi je bilo manj žal, da sem ostal! Takega ogleda mesta nebi drugače nikoli doživel.

1polje

Pšenično polje in bale.

2znak

»Kaj naj bi tale znak sploh pomenil?«

3doma

Prihod k Piotru in Ivogni domov. 4gorsko

Med gozdnim kolesarjenjem.

5stolpnica

6rondo

7pogled

8stolp

9klapa

Med ogledom mesta (Szczecin).

Posted in 2009 S KOLESOM NA ŠVEDSKO | 1 Comment »

11. dan – Poljska (21.07.2009)

Posted by Matej Brezovšek na julij 21, 2009

11. dan, Poźrzadło – Barlinek, 122,48 km, Avs= 19,21 km/h, t= 6:22:27, Vmax= 42,9 km/h

Zgodaj je zazvonilo, a ker sem šel spat prav tako zgodaj, ni bilo problema vstat. Kmalu za tem pa se je izza kostanjev, skozi meglico, prebujalo tudi sonce. Zaradi nalivov prejšnji dan, je vse kipelo od vlage in tudi šotor je bil popolnoma prepojen z njo. Zaradi polovice mokrih oblek, sem moral »prasici« (vreči) na prikolici razdeliti na mokri in suhi del. Gospa, ki je imela preko kamp, mi je včeraj dejala, da tod okoli ni več nobenega kampa, a bil je 6 km severneje. Pa ne eden, dva, še en pa zaprt. Za to njeno koristoljubno dezinformacijo sem si iz knjižnice, za nedoločen čas sposodil karto Poljske in to tako kvalitetno, plastificirano. Nalašč za vlažno vreme, saj moja, katero sem kupil prvi dan, nebi zdržala še enega mokrega dne, ker je že pošteno razpadala. Napotil sem se naravnost na sever in se peljal mimo zelo, zelo visokega oddajnika. Kasneje sem izvedel, da je to TV oddajnik, visok (beri!) 340 m! Videl se je potem še kilometre daleč. V mestecu Łagów sem zavil v vas Jemiołów, tam pa je naenkrat zmanjkalo smerokazov. Kam sedaj? Iz vasi je šlo več poti na vse konce. Gospod pred trgovino mi je rekel, naj obrnem, saj tja, v moji smeri ni nobene ceste, če pa je, je to gozdna pot in še povrhu vojaško območje! Moral sem obrniti in klel karto! Tista, sposojena, pa je kazala prav, da tam ni prehoda. Tako sem pozabil tistih izgubljenih 10 kilometrov in šel okoli. V vasi Sieniawa sem kupil nekaj vode in tam sem se malo pogovarjal s tremi moškimi. Enemu ni in ni šlo v račun, zakaj ima prikolica samo eno in ne dve kolesi. Pa čudili so se, da je »Made in Poland«. To, da imam poljsko prikolico je bilo na poljskem marsikateremu zanimivo in dobro izhodišče za začetek pogovora; ker sem blizu nemške meje, jih kar nekaj bolj ali manj govori nemško! Nekje vmes na poti proti kraju Trzemeszno sem se ustavil ob jezeru, ki me je tako navdušil, da bi tam kar ostal! Čudovito je bilo in kar malo sem pozabil na včerajšnji dan. Poleg pa še sončno vreme… Je pa bilo vse to na vojaškem območju. Malce pred mestom Gorzów Wielkopolski sem šel mimo vojašnice, od katere so bile vse tiste opozorilne table. Zelo lep kraj je bil tudi Lubniewice. V mestu pa takoj na internet, katerega sem našel bolj po naključju. V mestu se nisem dolgo zadrževal. Kam naprej? Direktno proti mestu Szczecin bi moral po glavni cesti, a je že od daleč izgledala polna prometa, zato sem krenil spet v smeri severa, za mesto Barlinek. Na poti me je z leve (iz zahoda) spet dohitevala nevihta, a sem ji danes le ušel. V Barlinek sem prispel ob pol petih, zato je bilo dovolj časa, najti prenočišče, čeprav se je vreme začelo spet kisati. Pihalo je na trenutke tako ali tako skoraj celo pot. Dva sta me spraševala od kje sem, pa sem samo pokazal na zastavo in potem smeje čakal, kaj bo. Nista vedela. Tukaj nas pač ne poznajo (več). Dal sem jima namig: »Jugoslavija«. In potem jima je kapnilo. Rekel sem, da je Slovenija poleg Avstrije in Italije, eden pa se je celo spomnil, da je poleg nas še Hrvaška. »Bravo, Poljaki! Sedi, pet!«. Ker sem imel polno mokrih oblek in ker v vreme nisem imel zaupanja, sem zavil v penzijon, kjer je pisalo: »hotelske usluge«. Z dvomi sem šel vprašat, koliko stane nočitev, pa je bila 95 zlotov, kar za center mesta in bližino jezera ter lastno, veliko teraso ni veliko! Pa še internet imajo! Če primerjam tole in včerajšnji kamp… nimam komentarja. Pa še receprtorka je bila tako luštna, da… pa še tekoče nemško je govorila! Ko sem opral obleke in jih razobesil, da je izgledalo kot prava ciganija, pa streljaj stran, v pizzerijo. Že vseh 11 dni si želim pizze (tisto na češkem ni bil »p« od pizze) in še iz krušne peči je bila! Mmm… Drugače pa je sosed na balkonu prej samo gledal, ko sem vse stvari, eno po eno, nosil na balkon.

1sonce2

Jutro je izgledalo kot iz pravljice. Vlaga, ki se je dvigala iz premočenih tal, je dodala še malo mistike.

2portret

Ko te po prejšnjem (sodnem) dnevu spet obsije sonce po licu!

3jezero

Počiva jezero v tihoti…

4prikolica

»Pa zakaj ima samo eno kolo in ne dva?« To mu ni in ni šlo v račun.

5gorzov

Tramvaj v mestu Gorzów Wielkopolski.

6punks

Takole pa izgledajo poljski pankerji… pa ni to le šminka, tile so bili več kot originalni. V mestu Gorzów Wielkopolski, pred železniško postajo.

7hotel

Ko pride Balkanec v hotel.

Ker pa se tole že čez celo Poljsko vrti, pa dajte še vi malo poslušat, jaz jo po trikrat na dan slišim…

Posted in 2009 S KOLESOM NA ŠVEDSKO | 1 Comment »

10. dan – Poljska (20.07.2009)

Posted by Matej Brezovšek na julij 20, 2009

10. dan, Nowa Sól  – Poźrzadło, 82,33 km, Avs= 17,70 km/h, t= 4:38:59, Vmax= 35,2 km/h

Zjutraj se je kazal lep dan, a ko sem še preveril na spletu vremensko napoved, je bilo napovedano slabo vreme, z nevihtami. Tudi kamor sem pogledal okoli, je bilo odprto. Sonce me je takoj ogrelo in že po nekaj sto metrih sem se slekel. Šel sem mimo mesta Zielona Góra, saj nisem želel izgubljati časa skozenj. To mi je bilo kasneje žal, ko je cesta v vasi Str. Kisielen zavila levo in z vsakim metrom postajala slabša. Kmalu je bila podlaga tlakovana, a tokrat s kamni in povrhu še spolzka. Praktično nevozna za moje kolo. Vozil sem raje ob strani, kjer pa je bilo polno sviža, skritega med travo. Platišča so se kmalu prekrila z drobnimi zrncami in zavore so bile tako zapacane, da skoraj niso več nič prijele. Samo roškljanje jih je bilo, oprijema pa nič. Tako sem, delno navzdol, počasi »cijazil« naprej. Dvkrat mi je celo vzelo nadzor nad kolesom in enkrat sem med snemanjem te vožnje še skoraj padel. V tem duhu se je vleklo okoli 5 km naprej, dokler ni končno prišel asfalt. V mestecu Sulechów sem najprej na bencinski opral »felgne« in zavore, potem pa v centru kupil nekaj za pod zob. Zanimivo, na bencinskih nimajo enote v litrih, ampak v kubičnih decimetrih! Ko sem nadaljeval pot nprej, se je iz zahoda začela približevati nevihta in ker se na ravnini vidi daleč, sem imel po občutku še nekaj časa suhega vremena in zavil proti vasi Toporow, kjer je kamp. Skupaj z nevihto sva se srečala v vasi Skape, kjer sem vedril pred trgovino, ki je imela nadstrešek. To je bilo pravo tekmovanje, kdo bo tja prišel prej; jaz ali nevihta. Na koncu je bil rezultat neodločen in malo sem bil moker. Kmalu je šla nevihta mimo in za kakih 15 km je bilo vreme lepo, nato pa je prišel drug val, k sreči je šla glavnina mimo mene in nisem “kasiral” nič konkretnega. Vedril pa sem pod ogromnim hrastom. Pridem v Toporow, a tam kampa ni bilo. Oddahnil sem si, ker je bil pri naslednji vasi in ne tam, kjer naj bi bil glede na podatke iz interneta. To je bil kamp, ki je lociran na stari kmetiji in je očitno nizozemska rezidenca, saj je še lastnica je govorila nemško, z nizozemskim naglasom. 8 EUR pa je za tukaj visoka cena. Lastnico sem prosil, če lahko šotor postavim pod tam postavljeno »tendo«. Tako bi imel v primeru dežja vsaj nekaj zavetja več. Sanitarije so bile urejene v prostorih, kjer je bil prej očitno hlev in bar tudi. Ampak ne glede na vse to, so to tako lepo urejeni in snažni prostori, katere ne vidiš niti v visoko rangiranih kampih. V baru je celo knjižnica. Kamor koli pa se ozrem, visi nekje nizozemska zastava… Kot da sem že na severu. Nas sta pa vse skupaj stražila dva psa, velika kot teleta!

Poleg kampa sta bili dve restavraciji, saj je bilo tam počivališče, market in še. Tam sem se najprej najedel ravno v tisti restavraciji, ki ni imela interneta. Metem pa se je vlilo, kot da je sodni dan. Padalo je tako, da se niti preko, čez cesto ni videlo, kjer je bil motel. V kampu pa sem pustil vse sveže oprane obleke viseti. Tudi kolo ni bilo pod streho, saj sem ga pustil parkiranega na robu »tende«. V redu, hujše ne more biti. Nazaj v kamp sem šel pospravit stvari. Nekaj jih je bilo na tleh, ostalo pa je še viselo, a premočeno. Tudi zadnje torbe na kolesu so bile mokre. In vse kar je bilo v njih. Ko sem to uredil, nazaj v tisto restavracijo, ki je imela internet. Tam pa prenosnik, kljub vzpostavljeni povezavi, enostavno ni hotel več na internet in tako sem ostal še brez interneta, pa še najmočnejšo povezavo so imeli do sedaj. Zakaj je do tega prišlo upam, da kmalu izvem in da bo pri naslednji možnosti spet deloval. Vmes pa,… spet naliv; ta dan sem jih že nehal šteti. Šel sem v market in tam taka gužva, da nisem prišel na vrsto kar nekaj časa. Polno je bilo Nemcev in takrat sem videl, da sem res blizu nemške meje. Pa to so kupovali, kot da jim je zadnjič. Kupil sem »pivce za živce« in v kampu ugotovil, da je to neko močno pivo, z 9% alk. in še okus je bil zanič. »Bo danes še kaj?«

natleh

Že po prvih 25 km katastrofalna cesta, kjer mi je kar naprej neslo kolo po svoje.

most

Prečkanje mostu pred mestecem Sulechow.

dm3

Namesto litrov so tukaj kubični decimetri.

sulechow

Sulechow.

mocvirje

Močvirje, nekje na poti do kampa.

neurje

Ko že v naprej veš, da boš kmalu moker.

sotor

V kampu, pod »tendo«, ki pa ni zadržala močnega naliva…

Posted in 2009 S KOLESOM NA ŠVEDSKO | 1 Comment »

9. dan – Poljska (19.07.2009)

Posted by Matej Brezovšek na julij 19, 2009

9. dan, Jawor  – Nowa Sól, 132,11 km, Avs= 19,18 km/h, t= 6:53:10, Vmax= 43,7 km/h

Najprej sem bil vesel, da so se obleke posušile; to sem najprej preveril! Potem je prišlo na vrsto čiščenje kolesa, saj je bil v obupnem stanju. Poln peska in ketna je bila rjava; očitno tudi Deore ni več to, kar je bil… Krenil sem malo v prazno, saj sem bil zaradi včerajšnjega hitenja pri iskanju motela povsem brez orientacije, kje sem. Pa še oblačno je bilo, tako da niti nisem vedel, kje je sever. Ko sem končno našel cesto za kraj Złotoryja, sem spet iskal, tokrat menjalnico. Ker je danes nedelja, sem bil preprićan, da je ne bom našel, a sem jo. V trgovini poleg je bila. Zamenjam denar, kupim nekaj hrane za zajtrk in malico ter vode. Cesta se je začela položno, a kaj kmalu je dobila majhne vzpone, ki so poleg luknjastega cestišča predstavljali mukotrpno »cijazenje« s 15 km na uro. Nikamor se nisem premikal in v Złotoryjo prispel šele ob dvanajst proč. Potem pa se je cesta zgladila in tudi vreme se je izboljšalo. Naprej je šlo bolj gladko in hitreje. V Chojonov sem prispel nekaj čez tri popoldan in tam celo našel internetno povezavo. Naprej pa me je spremljalo spet nekaj malih vzponov in veter v prsa, ki mi je na trenutke tudi jemal »balanco«. Sunki so bili precej močni. Vmes je bila kaka kaplja dežja; skupaj sem danes vedril trikrat. Dež pa ni bil tisti največji problem… Tukaj, vse od kraja Chocianow naprej je bila cesta na kakih sedmih mestih tlakovana. Zanimivo, v naseljih je bila asfaltirana, ko pa sem prišel izven: tlakovci! Vse skupaj nebi bilo tako neugodno, če bi se po taki cesti dalo vsaj nekako normalno voziti. Ampak ne. Nobene hitrosti, cesta ozka in ko sem enkrat poskusil peljati po bankini, mi je celo kolo zbezljalo, saj je bil tam nabran sviž, katerega je voda izprala iz fug in ga na debelo nanesla na bankino. Tudi roke so trpele in oba kolena sta me bolela ravno zaradi tresenja. Ko sem dal stopala ven iz košaric, je bilo občutno bolje. Vsega skupaj sem se tako mučil po teh tlakovanih odsekih več kot 20 km in vsakič, ko se je pojavil tlakovan odsek sem podzavestno preklinjal kar naglas! Povrhu vsega, pa me je že pošteno lovil dan. Do mesta Zielona Góra je bilo še daleč in na koncu sem pristal spet v motelu, 25 km prej, na obronku mesteca Nowa Sól. Do tam sem kolesaril po cesti, ki je bila na las podobna “hitri cesti” in še zdaj ne vem, če je bila ali ne. Po karti sodeč ne, po izgledu in hitrosti vozil pa… Motel je spet bolj draga nastanitev, a imajo internet in tudi nekaj oblek je bilo treba posušit. Danes, pri mestecu Przemkóv, pa sem prekoračil 1000 km poti za sabo, zato “na zdravje”.

1trgov

Pred malo trgovinico.

2polje

Končno nekaj lepega vremena, ki pa ni ostalo za dolgo.

3veselje

Ko končno človek dobi nekaj hitrosti in gladek asfalt, je takole vesel.

4tlakovci

Tlakovani odseki ceste so me spravljali ob živce!

5matej

»Glej ga, a sem že res bil tukaj lani?«

zcentros

Na zdravje prvemu kilogramu kilometrov za sabo!

Posted in 2009 S KOLESOM NA ŠVEDSKO | 2 komentarja »

8. dan – Poljska (18.07.2009)

Posted by Matej Brezovšek na julij 19, 2009

8. dan, Klodsko – Jawor, 116,21 km, Avs= 17,34 km/h, t= 6:41:43, Vmax= 64,7 km/h

Zjutraj nisem bil preveč naspan, ker ponoči nisem najbolj spal. Že po eni uri spanja sem se zbudil in nato ne, pa ne zaspat. Tudi pakiral sem se bolj počasi, ker je bilo vreme bolj oblačno. Ni se mi mudilo, ker zaradi vremena ni bilo treba loviti opoldansko senco. Na bencinski sem tako končno dobil karto Poljske in tako naredil novo pot. Prejšnji večer sem si od dveh sosedov sposodil njuno, tako da sem lahko naredil smer. Prvi kraj je bil Zabokowice. Do tja je bil takoj za Klodzkim en klanec in tudi polno tovornjakov na cesti. Potem pa spust, po katerem sem nehote peljal zelo hitro (to sem videl šele na koncu dneva). Na koncu spusta se je teren umiril. Ko sem postal ob enem prometnem znaku, je mimo pripeljal nek Clio, MB tablice, ki me je pozdravil, jaz pa z močno dvignjeno roko njega nazaj! To je bilo do sedaj četrto srečanje. Na tem odseku je bilo vse polno povoženih živali. Divji prašiči, lisice, zajci, … Tega nihče tukaj ne počisti, saj so nekateri »tepihi« bili tam že dolgo in iz jarkov je tu pa tam smrdelo za popizdit! Proti Šwidnici je bil teren še vedno bolj razgiban, čeprav v večini raven, a kaj ko mi že najmanjši vzpon predstavlja močno upočasnitev. Še dobro, da je bilo vreme oblačno in tako se mi ni mudilo nikamor. Vmes je posijalo tudi sonce, a bolj za vzorec kot za kaj topline. V vasi Pilawa Gorna mi je nekaj časa zrak rezal traktor, ki je vozil pred mano in s tem sem si prihranil nekaj procentov moči. Sem se pa počasi že bližal koncentracijskem taborišču Gross Rosen, kar sem si edino imel na poti ogledat kot turistično zanimivost. To je pri vasi Rogožnica, ki leži takoj pred mestecem Jawor, kjer sem imel namen prespati. Pridem v taborišče in 5 min za tem se je vlilo. Bil sem prepričan, da bo to le ploha, a kar naenkrat se je vse okoli zabilo in padalo v nedogled… Nisem imel te sreče, kot nazadnje v motelu. Čakal sem do pol sedmih, nato pa je bilo treba naprej. Dež ni ponehal, zato sem kolo zavaroval s polivinilom in si nadel pelerino. Vožnja je trajala v nedogled. Počasi, s 15 km/h sem počasi lezel proti mestu. Po dveh urah vožnje in iskanja motela, mi ga je le uspelo najti. Receptorka pa ni hotela vzeti eure, zato sem skoraj vse Zlote porabil tukaj. Ko sem se spakiral in po celi sobi razobesil mokre stvari, sem prižgal TV in ravno takrat je bil nek »westeren« na sporedu. Sicer sem za to že slišal, a vseeno me je presenetilo, da še vedno za sinhronizacijo filma ves tekst bere en moški glas; za ženske vloge samo malo spremeni ton in to je to. Je pa motel po izgledu sodeč malce višje rangiran in zato me je stal 26 EUR. Zaspal sem ob prižgani televiziji in čisto vseh lučeh…

1prasic

Divji prašič v jarku; takih prizorov je bilo tukaj veliko!

2swidnica

V mestu Šwidnica.

3pesokno

Ko sem imel postanek v Strzegomu, me je ves čas skozi okno na trg opazoval tale pes. Drugače pa je bilo v tem mestu res kar nekaj psov na oknih.

4gr1

Vstop v koncentracijski kamp Gross Rosen. To je bilo eno od več taborišč, za potrebe gradnje kompleksa »Al Reise«, nekaj podobnega, kot je bil to najbolj znan kompleks »Volčji blog«, v vzhodni Prusiji.

5gr2 Karta prikazuje, od kje vse so sem pripeljali Jude. Večji je simbol zvezde, več jih od tam prišlo – tudi Jugoslavija je bila med večjimi.

6grcakanje

Med čakanjem, da dež poneha.

7grodhod

Tik pred odhodom iz taborišča.

8prihod

Moker prihod do motela v mesto Jawor.

Posted in 2009 S KOLESOM NA ŠVEDSKO | 1 Comment »

7. dan – Poljska (17.07.2009)

Posted by Matej Brezovšek na julij 17, 2009

7. dan, Mohelnice – Kłodzko, 101,29 km, Avs= 17,65 km/h, t= 5:44:09, Vmax= 57,4 km/h


Ko sem se pakiral, je cel kamp še spal. Vzel sem si dovolj časa, ker sem moral še po zajtrk in tako zgodaj so trgovine še zaprte. Nikjer ni bilo nobene odprte, zato sem zajtrkoval šele v vasi Bušin, ob mali trgovinici. In takoj za tem prvi pravi vzpon po vzponu mimo Donačke Gore prvi dan. Ni bil nek visok vzpon; pričakoval sem več. V naselju Červena Voda je bil obvoz in tako sem moral mimo in ne skozi mestece Kraliky. Meja se prečka preko (na karti) označenega prelaza (534 m n.m.), a najvišjo točko (po občutku preko 600 m n.m.) sem pregonil pri vasi Hor. Borikovice, skozi katero je bil speljan obvoz. Ravno na križišču, pri tabli »Polska«, je za mano pripeljala Ljubljanska tablica (okolica LJ) in tudi ustavil je, da me pozdravi. Pozabil sem njegovo ime, je pa včasih tudi kolesaril in to po Izraelu! Fotografiral me je s svojim in mojim aparatom pri tabli za Poljsko. Tam sva se tudi poslovila. To je bilo komaj tretje srečanje s Slovenci do sedaj! Mejo sem tako dosegel bolj zgodaj, kot sem mislil in se spustil v dolino, na pot proti mestu Kłodzko, kjer bom danes iskal prenočišče. Promet je v redu, razen enega idiota, ki je s polno hlodov naloženim kamionom peljal 20 cm mimo mene. Pa dva norca sta drug za drugim, meni v škarje, prehitevala. Ampak tega sem tako že vajen, tudi sredinec me že malo boli ; –) . Proti cilju sem malo hitel in ni bilo konkrretnega počitka opoldan. To pa zato, ker je bilo potem, v kampu, na vrsti pranje perila. Ko sem imel eno kratko pavzo nekje vmes, je poleg mene na klopco sedla ena gospa, ki je imela polega majhno deklico v vozičku. Govorila je in govorila. Vse kar sem razumel, da je bil… ali njen mož, ali sin, v vojski v Srbiji. Na Srbijo sva prišla, ko me je vprašala od kje sem, pa Slovenije očitno ni poznala, Jugoslavijo pa dobro. Če sem jo prav razumel, je rekla, da razume srbščino, ampak tega pa ni razumela, da jaz nje ne razumem, ker je govorila tako na hitro. Bog ve, kaj vse mi je razlagala… V Klodzko sem prišel ravno v gužvo in se tako nekaj časa boril z mestnim prometom. So kar strpni vozniki. Ko sem se prijavil v kamp, je prišlo postavljanje šotora, tuš in nato pranje perila. Recimo pol stvari sem moral že oprati, pa je šele… kater dan je že? Saj niti več ne vem, kateri je. Datume si še nekako zapomnem, ko se prijavim v kamp in vidim, katerega receptor napiše. Po vseh opravilih pa v mesto, o nakuphi in iskanju interneta. V centru je bilo veliko šibkih signalov, zato sem se neuspešno prijavljal na njih. Edino v knjižnici je delal, a to le na njihovi mašini, ki pa je bila iz… srednjega računalniškega veka. Mlelo je in mlelo, zato sem kmalu šel raje po nakupih. Prišel v velik center in med kupovanjem niti nisem vedel, kaj naj vzamem. Do sedaj sem kupoval v bolj malih trgovinah in kupil tisto, kar so pač imeli. Ko pa čez čas prideš v takega, velikega, ti postane šele jasno, v kako izbirčni družbi živimo. Pa v centru je bila gužva, ki me je še dodatno zmedla. Komaj sem čakal, da pridem ven in skoraj pozabil kupiti kruh. Večerjal pa sem najslabše do sedaj, saj sem kupil vse kontra kot sem mislil. Ampak važno je, da je »vampl« poln. Je pa tukaj vse za kakih 30 procentov ceneje kot pri nas. Aja, kamp pa je bil 4,50 EUR.

mohelnice

Pogled nazaj, na speče mestece Mohelnice, kjer sem se mimo žitnih polj podal proti Poljski.

trgovina

Pred trgovinico z »mešanim blagom«.

poljska

Vstop v Poljsko, kjer sem srečal tistega Slovenca.

kamp

V kampu.

klodzko

Kłodzko, preko sterega mostu v staro jedro.

mohelnice2

Eden od kipov na mostu.

Posted in 2009 S KOLESOM NA ŠVEDSKO | 2 komentarja »

6. dan – Češka (16.07.2009)

Posted by Matej Brezovšek na julij 16, 2009

6. dan, Bobrava (Brno) – Mohelnice, 110,04 km, Avs= 18,06 km/h, t= 6:12:07, Vmax= 61,1 km/h

Potem, ko sem zjutraj oddal ključ od sobe, se je pričelo iskanje poti naprej. Vedel sem, da sem včeraj pršel na mesto, iz katerega bo treba nazaj po avtocesti. A vseeno sem poskusil na eno od stranskih cest. A ta je bila slepa. In tako nazaj, na avtocesto za Brno. Po njej sem vozil kakšna dva kilometra, nato pa je bil končno odcep. Najbolj me je bilo strah policije; k sreči brez. Ura je bila malo čez šest zjutraj in promet je bil obupen. Pa še cesta po okoliških vaseh, ki so del Brna, je bila malce hribovita. Gost jutranji promet, zarošena stekla na očalih in tile majhni klanci so me skupaj zavedli, da sem zgrešil kar nekaj odcepov, saj sem tu pa tam moral uporabiti tudi dvignjeno roko, z dvignjenim sredincem. Ja, tudi živci imajo svoje meje. A ni bilo hudo, saj sem kmalu peljal proti Vyškovu. Ker nisem imel zajtrka (razen paketa oreščkov), sem šel jest v McDonalds. Drugače pa sem že kak kilometer prej vedel, da mora biti blizu, ker je bilo ob cesti vse polno smeti z zlatim kapitalističnim znakom »M«. Tam pa presenečenje! »Nimate Big Maca, nimate Cheesburgerja?«, sem dejal na glas, da je slišala cela restavracija! »Nimamo.«, mi je odgovorila starejša gospa. Mladenka, ki je tam delala, se je samo obrnila in nasmehnila. Pa kaj za vraga je pa potem delal cenik na steni, če pa so imeli samo tiste stvari, ki so bile reklamirane na pultu. Naročil sem »kar nekaj« in še na to čakal precej dolgo, na koncu pa dobil skoraj hladno. Ena druga stranka prav tako… nimajo ga, sem mu rekel. Res, čuden McDonalds. Malo naprej od Vyškova sem zavil v muzej »Nadace Letecke Historicke Spolčenosti« (nekaj kot najdene zgodovinske letalske stvari). Ker me te stvari zanimajo, sem dal tista dva eura in ni mi bilo žal niti izgubljenega časa, katerega sem moral potem nadoknaditi do opoldanske vročine. Gospodu v muzeju sem dal tudi listek, od kje sem, ker naj bi tam bila neka slovenka; nisem ga najbolj razumel. V kraju Smržice, pri Prostejovu, sem v parku od župnišča počakal drugo uro in nato zdanja etapa via Mohelice, skozi Litovel. V kamp sem prispel malo čez peto popoldan in se spakiral poleg para iz Nizozemske. Nato pa spet kopanje v bazenu. Po kopanju mi je sosed Nizozemčan prinesel pivo in ker sem šel kmalu jest, sem ga spil bolj na hitro… me je zašvasalo v glavo, da sem šel malo cik–cak v restavracijo. Pizza v restavraciji pa je bila še bolj čudna kot jaz… namesto testa za kruh imajo tukaj podobno sestavino kot za krokete! Pivo pa je poceni: 70 centov. Sta pa medtem blizu mene spakirala dva poljaka, ki ravno tako potujeta s kolesi. Prijazna kolesarja. Edino prestrašil me je, da je na poljskem promet obupen; ni avtocest in so glavne ceste zapolnjene. Posodil sem mu malo srebrnega lepilnega traka, da si je zakrpal raztrgano torbo. Jutri pa »blitzkrieg« na Poljsko… Trenutno pa se v bližini kar po temi pakira še ena skupina kolesarjev.

acbrno

Kar po avtocesti via Brno, ker drugače ni šlo…

mcdonalds

V najbolj čudnem McDonaldsu doslej.

kipsvobode

Dobra reklama, ki se je vrtela, kar sredi rondoja (Vyškov).

muzej1

Gospod mi je še večino stvari razložil, kar drugim turistom ne. Razumel sem ga res samo tri–četrt, ampak glavne stvari sem razumel.

muzej2

Tele plošče z napisi na primer, so darovali Slovinci (Slovenci). Tesno sodelujejo tudi pri izkopavanjih delov letal iz 2. sv. vojne.

muzej3

Ruski Mi–4.

tlakovci

Večkrat je bil kak odsek ceste tlakovan, tlakovci pa so bili precej narazen in nič kaj prijetni za vožnjo!

bazen

Osvežitev v bazenu, kamp Morava.

pivonl

Pivo in sosed Nizozemec, ki mi je podaril.

Posted in 2009 S KOLESOM NA ŠVEDSKO | 2 komentarja »