Matej Brezovsek Blog

Kolesarjenje

5. DAN: ILOK – BEOGRAD – SENOVO: 141,85 km

Posted by Matej Brezovšek na 9 junija, 2009

141,85 km, Vmax = 52,5 km/h, Vpovp = 20,03 km/h, t eff = 7:04:43

Zbudil sem se prvi in šel ven »na zrak«. Čudil sem se, da mi sploh ne paše stati na nogah in zato sem se usedel. Bedra sem imel trda kot kamen. Pa tudi koleno že dva dni štrajka in to levo, s katerim do sedaj nisem imel težav. Tudi Miha je imel nekaj podobnih težav. Gospa Danica nama je pripravila zajtrk, a sva ga dopolnila še z žitaricami, katere sem tovoril še zapakirane vse iz Slovenije. Kar nekaj časa smo se poslavljali in na koncu naredili še skupno fotografijo – res, prijazna gospa! Krenila sva na pot. Tokrat sva imela kratko pot do Bačke Palanke, kjer je prehod za Srbijo. Tokrat sva prvič peljala preko široke reke Donave. Spoštljiva reka je v jutru polzela pod mostom in nekaj minut sva opazovala njen mogočen tok. Na obeh straneh na carini ni bilo nobenih posebnosti. Vse pa je zanimalo le, do kod in od kod greva. Skrenila sva desno in tokrat brez vetra v prsa sva hitro napredovala proti Novem Sadu. Tja sva prispela že ob desetih dopoldan in v parku sva si privoščila malce daljši počitek.

Dan je bil spet čudovit, topel in sončen. Pravo nasprotje prejšnjega popoldneva na poti do Iloka! Na križišču je bila tabla, ki je označevala markirano kolesarsko evropsko pot in pisalo je, da je do Beograda kar 98 km. Čudno se nama je zdelo, saj je karta kazala le 77 km. Vseeno sva krenila na pot in kmalu spoznala, da sva se podala na neznosno bojevanje z vozniki tovornjakov, avtobusov in vsega ostalega. Nenehno trobljenje, prehitevanje kar se da blizu najinih ramen in slabe cestne podlage. To je bila cesta, ki je imela povrhu vsega še kmalu za Novim Sadom precejšen vzpon. Na koncu vzpona sva zavila desno, na parkirni prostor neke gostilne, kjer sva malo sedla. Ne vem za Mihovo mišljenje, ampak sam sem imel malce načete živce zaradi take vožnje. Ampak po moje je njemu podobno rojilo po glavi. Tam sva spet našla tisto modro tablo, ki je kazala smer levo, dol iz te glavne ceste in navajala, da je do Beograda še zmeraj 81 km. Prodajalec sadja in medu nama je rekel, da naj greva po njej. Govoril je skoraj slovensko. Rekel je, da je končal srednjo živilsko šolo v Mariboru, potem pa je delal nekaj let v Novi Gorici v MIP-u, kot mesar. No, njegove roke so bile stoodstotno tistega čokatega kalibra. Takrat sem mu tudi povedal žalostno novico, da je ravno teden prej MIP šel »cugrunt«. Vstrajal je, naj greva po tisti markirani kolesarski poti, da je ta prenevarna za kolesarje. Poudaril je tudi, da kradejo prometne znake zaradi materiala. Čeprav je bilo kar nekaj kilometrov dlje, sva zavila dol iz glavne ceste in nekaj časa kolesarila med vinogradi, a trobljenje vseeno ni ponehalo s strani voznikov. To naju je resnično spravljalo ob živce. V vasi Beška ni bilo nobenega znaka in vprašala sva za pot. Domačin naju je usmeril in čez čas sva prišla nazaj na glavno cesto! Sranje! Zastonj sva naredila nekaj kilometrov in potem spet vztrajala na glavni cesti vse do Indžije. Med potjo sva dohitela pokvarjen avtobus, ki je počasi lezel po cesti. Tam nama je spet neka ženska potrobila v rit, čeprav smo vsi morali voziti za tistim pokvarjenim avtobusom. Takrat sem sam izgubil živce in začel kričati in mahati nazaj. In delovalo je. Do Stare Pazove sva se tako borila naprej, tam pa končno skrenila spet na stranske ceste.
V Novih Banovcih pa sva izvedela, da je stranska cesta naprej proti Zemunu v resnici zelo slab makedam in … spet na glavno cesto! Tako sva kolesarila pol po glavni cesti in pol po stranskih. V Zemun sva prispela ob 16:30 in se prebijala skozi gost promet v Beograd. Železniško postajo sva tako dosegla ob pol šestih, do koder sva se pripeljala preko Starega mostu, kjer vozijo tudi tramvaji. In potovanje je bilo končano. Miha je tam spoznal še dva slovenska turista, ki sta dva dni prej spala v nekem hostlu, kjer je vse smrdelo po plinu in ravno takrat sta zato iskala drugo prenočišče. Kupila sva karti in povečerjala pleskavice. Kolesa sva pakirala kar na sredi železniške postaje in to je bila prava atrakcija za mimoidoče ljudi. Vlak je imel odhod ob 21:50, spalni vagon in vse skupaj za samo 23,60 EUR. Poceni, ni kaj! V Krško sva prispela drug dan, ob pol sedmih, kamor naju je prišel iskat brat. Bilo je zanimivo potovanje!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: