Matej Brezovsek Blog

Kolesarjenje

4. DAN: VUKOVAR – ILOK: 46,65 km

Posted by Matej Brezovšek na 9 junija, 2009

46,65 km, Vmax = 70,4 km/h, Vpovp = 15,74 km/h, t eff = 2:57:49

Ko sem zjutraj pogledal skozi okno, nisem mogel verjeti, da je spet lep, sončen dan! Kako to, nama ni bilo jasno. Pa saj so že dva dni prej govorili, da bo dež. Pa ga niti ta dan ni bilo. Vseeno sva počivala do enajstih in šele nato krenila na pot. Najprej v bližnji Lidl po golaž v konzervi, nato malo po centru mesta in pa v muzej Vojne na hrvaškem. Tam je bila tudi skupina osnovnošolcev, katerim pa je bilo vse drugo bolj zanimivo, kot pa zastarelo orožje, ob katerem je vedno pisalo, da je bilo zapelenjeno med vojno Jugoslovanski Ljudski Armadi. Tanki, topovi, oklepniki, letalo in proti zračno in oklepno orožje je bilo za naju zanimivo, še posebej, ker so ogledi zastonj.

Po ogledu pa naprej za Ilok. A glej, ravno ko sva zapuščala Vukovar se je začelo močno oblačiti in padlo je nekaj prvih kapelj. Sedaj pa sva ga naj*bala! Kam se skriti, ko sva bila sredi polja in pa nikjer okoli ni bilo nobene zgradbe. Pa še veter je pihal, kot da bo konec sveta. V prvi vasi (Sotin) sva se ustavila in poiskala mesto, kjer bova prevedrila in imela kosilo. Dežja ni bilo veliko, zato sva kmalu šla naprej. Ker je še vedno pihalo, je bila to spet muka. Vsaj nekaj dobrega namena pa je ta veter le imel. Cesta je bila zato takoj suha in tudi rahlo vlažna oblačila so se sušila kar sproti.

Do Iloka je nama bil podarjen še tu pa tam kak mali spust in nato še seveda vzpon, toliko, da nama je čas potovanja podaljšalo vse do šestih zvečer, ko sva prispela v Ilok. V mestecu sva šla vse do konca naselja, kjer stoji srednjeveško obzidje. Tam je bila tudi lepa cerkev, kjer sva se slikala s psom, ki ni hotel iti stran od naju – no, mislim, da je bila psica. Ravno ko sva hotela naprej, za iskanjem prenočišča, naju je pred vhodom v cerkev ustavila starejša gospa, ki je rekla, da naju povabi na »konjak«. Prikimala sva, a v resnici je rekla »konak«, kar pa pomeni prenočišče. No, to je bila še boljša stvar, saj niti dovolj Kun nisva imela za kako drugo varianto prenočišča. Ko je bila ona pri maši, sva imela dovolj časa, da greva na kavo in kupit nekaj za pod zob. Medtem, ko sva jo kasneje čakala pred cerkvijo, so se nama porajale misli, kaj pa če se je šalila. Ura je bila že skoraj osem, in tudi mračiti se je počasi že začelo. Končno je prišla med drugimi iz cerkve tudi ona in odšli smo do njene hiše. Gospa Danica je bila zelo prijazna in hkrati vesela, da sva midva z Miho govorila srbo-hrvaško. Bila je vdova, otroci imajo že svoje otroke in tako živi sama. Ves čas je ponavljala, kako rada pomaga, itd… nama se je najprej šlo zgolj za gratis spanje, a nama je skuhala še (povsem) domačo paradižnikovo juho, katero bi jaz jedel še naprej z golimi rokami, če bi mi kdo takrat vzel žlico – tako je bila dobra! Tudi domače rakije sva vrgla na jezik, katero je zvaril še njen pokojni mož. Pokazala nama je sosednjo hišo, v kateri sva prespala. Tukaj so imeli več manjših hišic, ki so skupaj oklepale dvorišče – zelo zanimiva arhitektura! Namesto, da imajo eno veliko hišo, so tako (lastnoročno) postavili več manjših. Zaspala sva s polnimi želodci, zelo vesela in presenečena nad naključjem in srečo, katero sva imela ta dan… No, v bistvu naju je več ali manj sreča spremlja že vse štiri dni! Očitno so vsa ta kosila ob cerkvah le nekaj pomenila !

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: