Matej Brezovsek Blog

Kolesarjenje

1. DAN: SENOVO – PRELOŠĆICA: 146 km

Posted by Matej Brezovšek na 9 junija, 2009

146 km, Vmax = 41,4 km/h, Vpovp = 20,98 km/h, t eff = 6:51:21

Hladno aprilsko jutro ni kazalo nobenih znakov, da bo vreme lepo. Hladno in megleno je bilo. Na pot sva se odpravila šele ob sedmih zjutraj in ne ob šestih, kot sva najprej načrtovala. V Krškem pa se je skozi meglico že prebijalo sonce in do Brežic je bilo že čutiti sončne žarke na koži. Tam sva se tudi prvič ustavila, saj je Miha potreboval novo verigo. Prejšnji dan sem mu zamenjal staro, a je bila preširoka in je drgnila ob zadnje zobnike. Toliko o kompatibilnosti Shimanovih kolesarskih komponent! Ker se je trgovina odprla šele ob devetih, sva krenila naprej, do Brežičanke, kjer sva dvignila še nekaj denarja za rezervo. Takrat sem tudi videl, da je moja bančna kartica ostala doma in bi za rezervo imela samo Mihovo. Res, malce čuden začetek več dnevnega potovanja v tujino… Mejni prehod sva prečkala v Dobovi. Na mejnem prehodu ni bilo videti nikogar, zato sem rekel, naj kar peljeva skozi. A kmalu je za nama zaklical glas: »Kolesarja, kolesarja!«, in morala sva obrniti – jaz in moja pametna poteza o prečkanju brez ustavljanja. Ko je policist »natančno« pregledal dokumente, sva šla naprej. Naslednja postaja je bil Zaprešič, kjer sva zavila v prvo kolesarsko trgovino, iščoč ustrezno verigo. Pa je prodajalec ni imel. Na poti proti Zagrebu sem poklical sodelavca Enverja, ki tam živi in povedal mi je naslov, kjer se je nahajala trgovina. V Zagreb sva se prebijala kar po mestnih vpadnicah in malce čuden občutek je bil, ko sva kolesarila po tro-pasovnicah. Trgovino sva našla hitro in tudi ustrezno verigo so imeli. Kar na ulici pred njo sva si uredila zasilno delavnico in trgovec naju je z zanimanjem opazoval med delom. Tudi nekaj stavkov smo spregovorili o tem, kam greva, kako je on hodil po poceni gorivo v Slovenijo, … Po malici (še vedno pred trgovino) sva krenila naprej. Naenkrat je Miha ugotovil, da na prtljažniku nima več šotora. En kilometer in pol nazaj sva ga našla prislonjenega na drog svetilke. Oddahnila sva si, saj bi v nasprotnem primeru morala kupiti drugega. Še so pošteni ljudje v Zagrebu 😉 . Do Novega Zagreba pa se je pot malce zakomplicirala, saj je vse ulice sekala nova cesta v izgradnji in sva zato do tam cik-cakala. Niti najina karta, niti ljudje, katere sva spraševala za pot, nama niso bili v pomoč. Ne vem zakaj je vedno večina ljudi rekla: »Nisam odavde«, kot da nihče ni iz Zagreba. Pa tudi kasneje se je to ponavljalo, da ljudje niso bili od tam, kjer sva jih spraševala za pot. V Buševcu sva imela naslednji postanek in v trgovino sem skočil po sladoled. Na prehodu mi je slovenski voznik lepo ustavil, nasproti vozeč pa je z cvilečimi gumami ustavil skoraj na prehodu. Kosilo sva imela pri eni od cerkva, kje, pa se ne spomnem več.

V Sisak sva prispela okoli četrte ure in tam nabavila nekaj hrane. Zelo lepo mesto. Pot sva nadaljevala proti Naravnem Parku Lonjsko Polje, čeprav sva najprej mislila potovati bolj severno. To je park, ki se razteza na kar 506 kv. kilometrih in je največje zaščiteno močvirno območje v Evropi. V vas Prelošćica sva prispela ob 18:30. Tam sva poprosila ženico, ki je očitno gospodinjila v župnišču, če lahko postaviva šotor nekje tam okoli. Dovolila je, a se mi je zdela precej negotova, saj je šla to vprašat še soseda. Župnika ni bilo takrat tam. Najbolj pa sva si zapomnila miljon komarjev. Ker je park v bistvu eno samo močvirje, sva imela srečo, da je Miha v Sisku kupil sprej, drugače bi naju že po nekaj minutah dobesedno požrli. Toliko komarjev resnično še ne! Zaspala sva: 3,2,1… zzz.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: