Extrawheel Classic prikolica – Drugi vtisi

Prikolica je sedaj prestala tudi drugo preizkušnjo (reportaža). Dvodnevni izlet v Belo Krajino, tokrat precej bolj naložena od zadnjega izleta! In kako se je odrezala? Ker s seboj nisem imel drugih kolesarskih torb, je prikolica tovorila praktično vse. Obleke, hrano, pribor za kuhanje in spanje. Tovora nisem tehtal, je bil pa po oceni težak nekje 20 kilogramov in to je 2/3 maksimalne obremenitve, ki znaša 30 kg. Prikolica je zelo primerna za tovorjenje velikih predmetov, kot je naprimer spalna podlaga, ki zvita meri v dolžino kar 70 cm (komfortna) in tehta 2.5 ali pa celo 3.0 kg. Tak tovor je težko pritrditi kam na kolo. Enako velja za kak večji šotor, itd. Takoj je bilo opaziti, da je tovor težji, kot na zadnjem izletu – vsaj ob prvem klancu! Tudi kilometri so bili v tromestni številki, saj je izlet na koncu dosegel 102 km v eno smer. Prava preizkušnja je bil vzpon preko prelaza Brezovica (588 m n.m.).

Na Prelazu Brezovica.

Prikolica je za v klanec veliko breme, prav tako kot so težko naložene kolesarske torbe, čeprav z drugačnim občutkom. Po kakšnih 50 kilometrih je začel od zadaj prihajati moteč cvilež. Kaj je to? Zaradi vlažnega ozračja so kmalu začeli škripati ležaji na tistem mestu, kjer se stikujeta povezava in okvir prikolice. Očitno bi bilo dobro te ležaje malo podmazovati. In takoj za prelazom je sledil še dolg spust v Belo Krajino, proti Črnomlju. Nazadnje sem s prikolico uspel doseči 56 km/h, tokrat pa sem zaradi težjega tovora za kratek čas dosegel le 51 km/h in že to je bilo dovolj! Pretiravanje bi bilo lahko usodno, saj je prikolica dvakrat začela vleči celotno kolo v eno smer. Tovor je bil bolj ali manj enakomerno razporejen zato ne vem, kako je prišlo do tega pojava. Vlekla pa je s precejšnjo silo, tako da je bilo treba krmilo kolesa močno držati. Med izletom je prišla tudi situacija, ko se je bilo treba spustiti po precej strmem, makadamskem klancu proti kampu (Jankovič – Adlešiči). Pričakoval sem, da bo zaradi naložene prikolice tak počasen spust težaven, a je bilo ravno nasprotno. Brez kakih posebnosti!

Prikolica Extrawheel Classic; v ozadju ena od vreč.

Priklapljanje prikolice na kolo (dobro jo je priklopiti prazno!).

Okretnost v mestu

Pri mestni vožnji se je odrezala zelo dobro. Tudi če je bil vmes kak pločnik z slabo izvedeno klančino ali ostrim zavojem med javno razvetljavo, je prikolica odlično sledila kolesu in ni nikoli cukala nazaj! Potrebno se je bilo samo navaditi na njeno širino, saj sem dvakrat pošteno podrsal po robniku. Slaba lastnost tega starega modela Classic je ta, da ima na občutljivem mestu drsanja mrežo, katera nosi vreči za tovor. Izkazalo pa se je, da sta vreči veliko bolj občutljivi na drsanje ob beton, kot pa sama najlonska mreža. Novejši model Voyager ima namesto vreč v mreži dve torbi, ki sta postavljeni pokončno. Najverjetneje bi v tem primeru torbi prej strgali med drsanjem, saj pri starem modelu vse skupaj malenkost ščiti še najlonska mreža.

Parkiranje prikolice

Vsakokrat, ko sem se ustavil, je bilo že v naprej potrebno predvidevati, kako bom kolo zapeljal in kam ga bom naslonil, da bo potem možno speljati brez obračanja. Ja, nekaj pa se že pozna, če je kolo daljše za več kot 50%! Večkrat je prišlo prav, da mi je kolega, ki je bil z menoj, pomagal premakniti prikolico, ker je sam najbrž nebi zmogel. Težava je v tem, da ne moremo hkrati držati kolesa in premikati težke prikolice! Na prikolici je prav temu namenjen ročaj na koncu, za katerega primemo prikolico. Je pa to tudi dobro mesto za namestitev zadnje luči.

Extrawheel Classic prikolica – Prvi vtisi

Že nakaj časa sem iskal primerno rešitev za večje tovore na kolesu in se na koncu odločil za »Poljaka« extrawheel.com. Po slučaju sem naletel na njihovo spletno stran, kjer so promovirali ta mali biser tehnike, kot mu nekateri pravijo. Enostavna po zasnovi in načinu montaže ter po vrhu še cenovno ugodna in seveda lahka prikolica me je začela takoj mikati. Imajo pa sedaj v ponudbi že drugi model, ki je izpopolnjen, a o tem malo kasneje.

Prvi dan, ko sem jo dobil po UPS dostavi, sem jo takoj namontiral na svoje novo kolo in začel s prvimi kratkimi vožnjami po dvorišču. »Kako lahka je!« Resnično ne veš, da jo imaš priklopljeno, saj povsem prazna tehta zgolj 5 kilogramov. Pri naloženi pa se čuti nekaj, kar te malenkost vleče nazaj, kot bi ti nekdo privezal na kolo vrv in te rahlo vlekel v nasprotno smer vožnje. To pa je bilo tudi vse. Pri nagibanju ni vztrajnosti, kot pri potovalnih torbah in v hrib se je obnašala v redu.

Prikolica Classic

Extrawheel Classic, kakršno imam, je prvi model v seriji. Zasnovana je na principu (samo) enega kolesa, ki je po dimenziji enak kolesu na biciklu, t.j. 26 col. Obstajata pa še opciji 27 ali pa 28 colskega kolesa.

Prikolica brez vreč.

Prikolica z vrečami.

Aluminjasto ogrodje deluje precej trdno in togo. Iz glavnega okvirja spredaj štrli dvojni »kavelj«, na katerega se brez vijakov ali česa podobnega pritrdi povezno sredstvo, ki ima na prikoličinem delu funkcijo vertikalnega vrtišča, na kolesu pa se pritrdi na posebno oblikovane vijake na osi in ima funkcijo horizontalnega vrtišča. In to je to! Enostavneje ne more biti. Tovorni del prikolice sestavljata mreži, v kateri se prevažata dve vodo-nepropustni vreči (»prasica«). V mojem primeru sta 2 x 60 litrov, obstajata pa tudi 2 x 40 litrov. Cela prikolica je odeta v tkanino iz umetnih vlaken, ki hkrati deluje delno kot podpora vrečam in kot blatnik. Prodajalec mi je po elektronski pošti dejal, naj raje vzamem nov model Voyager, saj je bolj tog in da naj bi se tkanina in mreža radi trgali od večjih obremenitvah, a je bil nov model 100 EUR dražji in hkrati manj praktičen. Na modelu Classic se lahko za obe mreži na prikolici se zatakne marsikaj (mokra obleka, plastenke, …) in ni potebno vsakokrat odpirati torb. Sem pa kmalu ugotovil, da je potiskanje polnih vreč v mrežo na prikolici precej zahtevno delo, vsaj kar se tiče stabilnosti celotnega kolesa.

V originalu je prišla prikolica s Kendinino »pol-kramparco«. Ni mi bila všeč, saj je imela precejšnje izbokline ob straneh in sem jo malo pred prvo vožnjo v Kumrovec zamenjal z Michelinovo CrossCountry Rock, ki ima majhen kotalni upor in precej bolj primeren zunanji rob, kar se tiče profila. A ta nova guma je takoj pokazala, da je narejena kvalitetno. Ko je bila prikolica prazna, je nova guma, pri ostrejših in počasnih zavojih, na asfaltni podlagi preveč grabila! Zaradi tega, je prikolica malenkost poskakovala. Pri naloženi je bil ta efekt precej zmanjšan. Prav ta menjava gume me je popeljala 15 let nazaj. Matice na osi!!! Verjetno so zaradi tkanine, v katero je oblečena prikolica in je prostor, okoli osi zaradi tkanine utesnjen, uporabili matice in ne hitro zapenjalo. Če pomislim, da je prikolica namenjena potovanju, potem ne vem zakaj komplicirati z maticami, saj za montažo potrebuješ dva ključa, pri hitem zapenjalu pa samo prste! Upam, da mi bo uspelo zamenjati os in s tem pritrjevanje…

Prvi vtisi na prvi vožnji

Za prvo vožnjo sem izkoristil enodnevno potovanje v Kumrovec. Dejstvo je, da prikolice nisem mogel preizkusiti prej, kot pa šele po lastnem nakupu. In prvi kilometri po cesti, z delno naloženo prikolico, so bili v redu. Malce mi je hotela “bezljati” in povzročati “efekt kače”, kot se to dogaja voznikom, ki vozijo kamp prikolice. A to je bilo v zelo majhni meri, pa še le po prvih nekaj sto metrih. Ker nas je šlo skupaj pet, sem od vseh pobral prtljago in jo naložil v vreče, tako da je bila prikolica za ta preizkus čim bolj naložena. Skupaj okoli 15 kilogramov prtljage. Na poti so se vrstile različne oblike podlage: gladek asfalt, makadam in grob asfalt, poln lukenj, kakor se spodobi za naše ceste. Tudi strmi vzponi in klanci. Pri vzponu se je prikolica obnašala boljše, kot sem pričakoval in se je čutila zgolj malenkostna vleka sile nazaj. Pri spustu pa sem jo preizkusil preko meje. Proizvajalec priporoča zgornjo hitrost pri spustih 40 km/h, a sem za lastno prepričanje šel vse do 56 km/h in to po precej slabi asfaltni podlagi. Pričakoval sem, da bo ob vožnji preko vdolbin “cukala” nazaj, pa zaradi velikega zadnjega kolesa tega na tej prikolici ni občutiti! Verjetno bi morala biti lunkja na cesti precejšnja, da bi prišlo do tega, a takrat bi že prednje kolo udarilo ob rob. Tudi “bezljala” ni. Ker smo se dosti ustavljali, sem nenehno vlekel stvari iz vreč in obratno. Z vsakim postankom pa je bilo nalaganje vreč nazaj na prikolico enostavnejše. Se pravi, treba se je bilo le navaditi na način, kakršnega ima model Classic. Zaradi nove gume pa na tej poti vseeno ni prišlo do poskakovanja pri obračanju!

Prikolica po prvi vožnji

Po opravljeni prvi poti, sem na prikolici pregledal ležaje, kjer se prikolica pritrdi in so mesta vrtišč. Nič posebnega. Le malenkost se je videlo, da je naredila že nekaj kilometrov (bilo jih je 76). Prav presenečena pa sem bil nad naperami (šprikli). Skoraj vse špice so bile razrahljane!!! Kako to, saj sem naredil tako kratko pot in še to z na pol naloženo prikolico! Očitno je kvaliteta platišča bolj tko-tko in se je pokazala nizka cena. Tudi vreče so se izkazale za cenene, saj je vsak dotik z asfaltom, ob pakiranju, pustil novo brazgotino na njej! Ker je pritrjevanje brez veznih sredstev, na prvi pogled izgleda, da je prikolica slabo pritrjena – a ob padcu bi se zato tudi odpela, kar je bolj varno za kolesarja!

Prikolica med vožnjo. (FOTO:  M.LACKOVIČ)

Zaključek

Kar se tiče vožnje, je ta prikolica biser! Kar pa se tiče praktičnosti in kvalitete, pa ne morem druga reči, kot da jo bo potrebno še modificirati, da bo to, kar sem si želel imeti. Res pa je, da ima nov model Voyager ravno hitro zapenjalo na osi in tudi drugo platišče (felgno), kar me je motilo pri mojem modelu, Classic. Torej z minimalno modifikacijo je tudi model Classic dobra izbira!

Več pa na: http://www.extrawheel.com/ in na: http://www.extrawheel.com/userfiles/file/extrawheel_atmagazine_big.pdf

5. DAN: ILOK – BEOGRAD – SENOVO: 141,85 km

141,85 km, Vmax = 52,5 km/h, Vpovp = 20,03 km/h, t eff = 7:04:43

Zbudil sem se prvi in šel ven »na zrak«. Čudil sem se, da mi sploh ne paše stati na nogah in zato sem se usedel. Bedra sem imel trda kot kamen. Pa tudi koleno že dva dni štrajka in to levo, s katerim do sedaj nisem imel težav. Tudi Miha je imel nekaj podobnih težav. Gospa Danica nama je pripravila zajtrk, a sva ga dopolnila še z žitaricami, katere sem tovoril še zapakirane vse iz Slovenije. Kar nekaj časa smo se poslavljali in na koncu naredili še skupno fotografijo – res, prijazna gospa! Krenila sva na pot. Tokrat sva imela kratko pot do Bačke Palanke, kjer je prehod za Srbijo. Tokrat sva prvič peljala preko široke reke Donave. Spoštljiva reka je v jutru polzela pod mostom in nekaj minut sva opazovala njen mogočen tok. Na obeh straneh na carini ni bilo nobenih posebnosti. Vse pa je zanimalo le, do kod in od kod greva. Skrenila sva desno in tokrat brez vetra v prsa sva hitro napredovala proti Novem Sadu. Tja sva prispela že ob desetih dopoldan in v parku sva si privoščila malce daljši počitek.

Dan je bil spet čudovit, topel in sončen. Pravo nasprotje prejšnjega popoldneva na poti do Iloka! Na križišču je bila tabla, ki je označevala markirano kolesarsko evropsko pot in pisalo je, da je do Beograda kar 98 km. Čudno se nama je zdelo, saj je karta kazala le 77 km. Vseeno sva krenila na pot in kmalu spoznala, da sva se podala na neznosno bojevanje z vozniki tovornjakov, avtobusov in vsega ostalega. Nenehno trobljenje, prehitevanje kar se da blizu najinih ramen in slabe cestne podlage. To je bila cesta, ki je imela povrhu vsega še kmalu za Novim Sadom precejšen vzpon. Na koncu vzpona sva zavila desno, na parkirni prostor neke gostilne, kjer sva malo sedla. Ne vem za Mihovo mišljenje, ampak sam sem imel malce načete živce zaradi take vožnje. Ampak po moje je njemu podobno rojilo po glavi. Tam sva spet našla tisto modro tablo, ki je kazala smer levo, dol iz te glavne ceste in navajala, da je do Beograda še zmeraj 81 km. Prodajalec sadja in medu nama je rekel, da naj greva po njej. Govoril je skoraj slovensko. Rekel je, da je končal srednjo živilsko šolo v Mariboru, potem pa je delal nekaj let v Novi Gorici v MIP-u, kot mesar. No, njegove roke so bile stoodstotno tistega čokatega kalibra. Takrat sem mu tudi povedal žalostno novico, da je ravno teden prej MIP šel »cugrunt«. Vstrajal je, naj greva po tisti markirani kolesarski poti, da je ta prenevarna za kolesarje. Poudaril je tudi, da kradejo prometne znake zaradi materiala. Čeprav je bilo kar nekaj kilometrov dlje, sva zavila dol iz glavne ceste in nekaj časa kolesarila med vinogradi, a trobljenje vseeno ni ponehalo s strani voznikov. To naju je resnično spravljalo ob živce. V vasi Beška ni bilo nobenega znaka in vprašala sva za pot. Domačin naju je usmeril in čez čas sva prišla nazaj na glavno cesto! Sranje! Zastonj sva naredila nekaj kilometrov in potem spet vztrajala na glavni cesti vse do Indžije. Med potjo sva dohitela pokvarjen avtobus, ki je počasi lezel po cesti. Tam nama je spet neka ženska potrobila v rit, čeprav smo vsi morali voziti za tistim pokvarjenim avtobusom. Takrat sem sam izgubil živce in začel kričati in mahati nazaj. In delovalo je. Do Stare Pazove sva se tako borila naprej, tam pa končno skrenila spet na stranske ceste.
V Novih Banovcih pa sva izvedela, da je stranska cesta naprej proti Zemunu v resnici zelo slab makedam in … spet na glavno cesto! Tako sva kolesarila pol po glavni cesti in pol po stranskih. V Zemun sva prispela ob 16:30 in se prebijala skozi gost promet v Beograd. Železniško postajo sva tako dosegla ob pol šestih, do koder sva se pripeljala preko Starega mostu, kjer vozijo tudi tramvaji. In potovanje je bilo končano. Miha je tam spoznal še dva slovenska turista, ki sta dva dni prej spala v nekem hostlu, kjer je vse smrdelo po plinu in ravno takrat sta zato iskala drugo prenočišče. Kupila sva karti in povečerjala pleskavice. Kolesa sva pakirala kar na sredi železniške postaje in to je bila prava atrakcija za mimoidoče ljudi. Vlak je imel odhod ob 21:50, spalni vagon in vse skupaj za samo 23,60 EUR. Poceni, ni kaj! V Krško sva prispela drug dan, ob pol sedmih, kamor naju je prišel iskat brat. Bilo je zanimivo potovanje!

4. DAN: VUKOVAR – ILOK: 46,65 km

46,65 km, Vmax = 70,4 km/h, Vpovp = 15,74 km/h, t eff = 2:57:49

Ko sem zjutraj pogledal skozi okno, nisem mogel verjeti, da je spet lep, sončen dan! Kako to, nama ni bilo jasno. Pa saj so že dva dni prej govorili, da bo dež. Pa ga niti ta dan ni bilo. Vseeno sva počivala do enajstih in šele nato krenila na pot. Najprej v bližnji Lidl po golaž v konzervi, nato malo po centru mesta in pa v muzej Vojne na hrvaškem. Tam je bila tudi skupina osnovnošolcev, katerim pa je bilo vse drugo bolj zanimivo, kot pa zastarelo orožje, ob katerem je vedno pisalo, da je bilo zapelenjeno med vojno Jugoslovanski Ljudski Armadi. Tanki, topovi, oklepniki, letalo in proti zračno in oklepno orožje je bilo za naju zanimivo, še posebej, ker so ogledi zastonj.

Po ogledu pa naprej za Ilok. A glej, ravno ko sva zapuščala Vukovar se je začelo močno oblačiti in padlo je nekaj prvih kapelj. Sedaj pa sva ga naj*bala! Kam se skriti, ko sva bila sredi polja in pa nikjer okoli ni bilo nobene zgradbe. Pa še veter je pihal, kot da bo konec sveta. V prvi vasi (Sotin) sva se ustavila in poiskala mesto, kjer bova prevedrila in imela kosilo. Dežja ni bilo veliko, zato sva kmalu šla naprej. Ker je še vedno pihalo, je bila to spet muka. Vsaj nekaj dobrega namena pa je ta veter le imel. Cesta je bila zato takoj suha in tudi rahlo vlažna oblačila so se sušila kar sproti.

Do Iloka je nama bil podarjen še tu pa tam kak mali spust in nato še seveda vzpon, toliko, da nama je čas potovanja podaljšalo vse do šestih zvečer, ko sva prispela v Ilok. V mestecu sva šla vse do konca naselja, kjer stoji srednjeveško obzidje. Tam je bila tudi lepa cerkev, kjer sva se slikala s psom, ki ni hotel iti stran od naju – no, mislim, da je bila psica. Ravno ko sva hotela naprej, za iskanjem prenočišča, naju je pred vhodom v cerkev ustavila starejša gospa, ki je rekla, da naju povabi na »konjak«. Prikimala sva, a v resnici je rekla »konak«, kar pa pomeni prenočišče. No, to je bila še boljša stvar, saj niti dovolj Kun nisva imela za kako drugo varianto prenočišča. Ko je bila ona pri maši, sva imela dovolj časa, da greva na kavo in kupit nekaj za pod zob. Medtem, ko sva jo kasneje čakala pred cerkvijo, so se nama porajale misli, kaj pa če se je šalila. Ura je bila že skoraj osem, in tudi mračiti se je počasi že začelo. Končno je prišla med drugimi iz cerkve tudi ona in odšli smo do njene hiše. Gospa Danica je bila zelo prijazna in hkrati vesela, da sva midva z Miho govorila srbo-hrvaško. Bila je vdova, otroci imajo že svoje otroke in tako živi sama. Ves čas je ponavljala, kako rada pomaga, itd… nama se je najprej šlo zgolj za gratis spanje, a nama je skuhala še (povsem) domačo paradižnikovo juho, katero bi jaz jedel še naprej z golimi rokami, če bi mi kdo takrat vzel žlico – tako je bila dobra! Tudi domače rakije sva vrgla na jezik, katero je zvaril še njen pokojni mož. Pokazala nama je sosednjo hišo, v kateri sva prespala. Tukaj so imeli več manjših hišic, ki so skupaj oklepale dvorišče – zelo zanimiva arhitektura! Namesto, da imajo eno veliko hišo, so tako (lastnoročno) postavili več manjših. Zaspala sva s polnimi želodci, zelo vesela in presenečena nad naključjem in srečo, katero sva imela ta dan… No, v bistvu naju je več ali manj sreča spremlja že vse štiri dni! Očitno so vsa ta kosila ob cerkvah le nekaj pomenila !

3. DAN: NOVA GRADIŠKA – VUKOVAR: 164 km

164 km, Vmax = 42,6 km/h, Vpovp = 20,36 km/h, t eff = 8:02:58

Zjutraj: »Hura!«. Spala sva, kot se spodobi in tudi naspala ter spočila sva se. 135,00 HRK za nočitev z zajtrkom je res ugodna cena. Jajca s šunko in čaj sta nama zelo teknila. Tudi postrežba je bila (zelo) profesionalna. »Danes pa do Vukovarja.«, čeprav dolžina etape ni bila kratka. Že cel prejšnji dan sva se bala dežja. Vsi so govorili, da bo dež, a že dva dnieva sta minila brez kaplje… kaj brez kaplje, brez enega oblačka! Do Slavoskega Broda sva bila še spočita in sveža, zato sva tja prispela hitro. Tam sva počivala pri neki trgovini na severnem delu mesta. V mesto nisva rinila, saj naju je čakala še dolga pot.

Vukovar sva imela namen osvojiti bolj, kot pa Srbi med vojno, saj sva se bala dežja in bi ob primeru deževnega naslednjega dne lahko tam počivala. Kmalu za Slav. Brodom so bile spet lepe ravnice, a sva se seznanila z novim nasprotnikom: veter v prsa. Kosilo sva imela v kraju Ivankovo, ob zelo zanimivi cerkvi, ki je imela poleg še prostor za mašo kar na prostem. Po kosilu pa naprej. Ne vem zakaj, ampak že cel čas je pihalo naravnost na zahod in midva sva se borila proti vzhodu. Normalno sva kolesarila s hitrostmi od 24 pa vse do 28 km/h, ko pa ti piha veter, včasih ne gre več kot 13. Na trenutke se nisva premikala dobesedno nikamor! Tisti dan je bilo najhujše malo pred Vinkovci, kjer sva začela tudi že na glas preklinjati ta veter! Ko sva se na križišču za Vinkovci – Zahod ustavila, da preveriva karto, je do naju zapeljal policist in nama dal napotke. Karta je bila »500-tisočka« in zato nič kaj natančna. Niti si nisva točno zapomnila vse, kar nam je povedal, zato sva v mestu zašla. Saj ni drugega, table imajo čudno postavljene in sva nekaj kilometrov naredila celo nazaj, proti zahodu. Bil pa je zelo dober občutek imeti nekaj časa veter v hrbet. Ko sva končno našla pravo pot, nama je bil Vukovar skoraj na dlani. Le še zadnjih 15 kilometrov sva imela. A kaj ko je bilo za nama že skoraj 150 kilometrov poti!
V Vukovar sva prispela šele ob pol sedmih. Preden sva ugotovila, da je hotel Dunav res predrag (okoli 250,00 HRK brez zajtrka na osebo), sva poiskala penzion Bonaca, ki je bil nekaj sto metrov iz mesta, proti Borovem. Tam sva trkala in zvonila, a nikogar. »Kaj pa sedaj?«, sva rekla. A ravno takrat je lastnica odklenila in tako je bilo prenočišče zagotovljeno. Celo bolje opremljeno je bilo, kot pa zastareli hotel Dunav. Potem, ko sva se stuširala, sva z raztovorjenimi kolesi odrinila nazaj v mesto, na veliko porcijo čevapčičev, na avtobusni postaji. Skupaj s tem izletom v mesto sva ta dan naredila skoraj 170 kilometrov pot in to lep čas z vetrom v prsa!

2. DAN: PRELOŠĆICA – NOVA GRADIŠKA: 111,39 km

111,39 km, Vmax = 42,0 km/h, Vpovp = 20,17 km/h, t eff = 5:31:19

Zbudil sem se na povsem izpraznjeni blazini, saj je le-ta spustila »dušo« že ob kakih dveh zjutraj, a je bila trava pod šotorom tako gosta, da je dajala vsaj nekaj mehkobe. Konec koncev pa utrujen človek brez težav spi kjerkoli. Ponoči je župnikov pes nekaj tulil v prazno in zvonenje na cerkvi je šlo obema na živce. A to sva vzela v zakup, saj sva zastonj kampirala poleg nje. Šotor je bil premočen od rose in že vsak najmanjši dotik je na spalne vreče poslal par kapljic. Je pa sonce že sijalo in vsaj malo sva posušila stvari. Po zajtrku sva si hotela umiti zobe, pa pokopališče ni imelo vode, vežica pa je bila zaklenjena. Pot se je nadaljevala v zelo mirnem ambientu. Cesta, ki je potekala na južnem obronku parka, se je vila ob reki Savi, ki je leno vijugala. Nebo je bilo brez oblaka in tudi prometa je bilo le za vzorec. Resnično nasprotje gostega prometa na glavni cesti za Sisak.
Tudi asfalt je bil na tem delu več ali manj gladek, tako da sva napredovala hitro. Pa še mišice so zjutraj spočite. Vozila sva skozi vasi Gušče, Kratečko, Suvoj, … Malce naprej naju je prehitel traktor in prijela sva se za prikolico. Vlekel naju je kakih pet kilometrov in to s hitrostjo čez 30 km/h. Tako sva prihranila nekaj energije. Pri vasi Lonja, kjer se reka Lonja zliva v reko Savo, so zapornice. Tam sem hotel malo fotografirati, a naju je čuvaj skupaj z ribičem, ki je tam lovil, opozoril, da se ne sme! Tisti ribič pa je imel ta dan očitno srečo, saj je ujel kar dve ribi v času, ko sva bila tam – in to le 20 minut. V vasi Kraplje so bile lesene hišice, stare več kot 200 let in postavljene samo ob cesti, kar je značilno potem za vse vasi v Slavoniji. Če je bilo v vasi hiš veliko, je bila zato cela vas dolga lahko kar nekaj kilometrov.

V Jesenovcu sva se ustavila pri zapuščenem tanku (verjetno je to sedaj spomenik vojni), kjer sva se tudi fotografirala in tam je Miha predrl gumo. Zamenjal jo je hitro, a je že po desetih metrih imel novo okvaro. Odvil se mu je vijak na zadnjem menjalniku. Ravno »imbus« ključ tiste velikosti nama je manjkal, zato sem pri sosedih dobil izvijač, ki pa ni bil kaj v korist. Šele malo naprej sva se ustavila pri drugi hiši, kjer pa so imeli ravno pravega. S tem pa je menjalnik tudi prenehal klopotati. V centru Jesenovca sva poiskala edino gostišče, a je bilo zaprto, zato sva krenila na kosilo vse do Novske. Vmes pa sva morala počakati, da je mimo odpeljal politični konvoj s predsednikom Mesićem. V Jesenovcu je bila očitno neka proslava, saj je bilo tam med drugo sv. vojno koncentracijsko taborišče. V Novski je bil čas za kosilo in poleg naju sta sedela dva novinarja – fotografa in eden je tudi pred časom potoval v Skandinavijo. Novinar kot novinar, je dejal, da so hrvaški vozniki zelo nekulturni do kolesarjev, a verjetno še ni vozil po Srbiji, kar sva sama spoznala zadnji dan potovanja. Takoj za krajem Novska pa so prišli prvi klanci. Niso bili pretirani, a so se ponavljali eden za drugim. Malo vzpona in nato spet malo spusta. Do sedaj sva imela samo ravninske ceste. Dnevno etapo sva zaključila v Novi Gradiški, kjer so naju domačini napotili v penzion Slavonski Biser. Tam sva prvič legla na posteljo. Po večerji pa sva naredila še nekaj korakov po centru mesta.

1. DAN: SENOVO – PRELOŠĆICA: 146 km

146 km, Vmax = 41,4 km/h, Vpovp = 20,98 km/h, t eff = 6:51:21

Hladno aprilsko jutro ni kazalo nobenih znakov, da bo vreme lepo. Hladno in megleno je bilo. Na pot sva se odpravila šele ob sedmih zjutraj in ne ob šestih, kot sva najprej načrtovala. V Krškem pa se je skozi meglico že prebijalo sonce in do Brežic je bilo že čutiti sončne žarke na koži. Tam sva se tudi prvič ustavila, saj je Miha potreboval novo verigo. Prejšnji dan sem mu zamenjal staro, a je bila preširoka in je drgnila ob zadnje zobnike. Toliko o kompatibilnosti Shimanovih kolesarskih komponent! Ker se je trgovina odprla šele ob devetih, sva krenila naprej, do Brežičanke, kjer sva dvignila še nekaj denarja za rezervo. Takrat sem tudi videl, da je moja bančna kartica ostala doma in bi za rezervo imela samo Mihovo. Res, malce čuden začetek več dnevnega potovanja v tujino… Mejni prehod sva prečkala v Dobovi. Na mejnem prehodu ni bilo videti nikogar, zato sem rekel, naj kar peljeva skozi. A kmalu je za nama zaklical glas: »Kolesarja, kolesarja!«, in morala sva obrniti – jaz in moja pametna poteza o prečkanju brez ustavljanja. Ko je policist »natančno« pregledal dokumente, sva šla naprej. Naslednja postaja je bil Zaprešič, kjer sva zavila v prvo kolesarsko trgovino, iščoč ustrezno verigo. Pa je prodajalec ni imel. Na poti proti Zagrebu sem poklical sodelavca Enverja, ki tam živi in povedal mi je naslov, kjer se je nahajala trgovina. V Zagreb sva se prebijala kar po mestnih vpadnicah in malce čuden občutek je bil, ko sva kolesarila po tro-pasovnicah. Trgovino sva našla hitro in tudi ustrezno verigo so imeli. Kar na ulici pred njo sva si uredila zasilno delavnico in trgovec naju je z zanimanjem opazoval med delom. Tudi nekaj stavkov smo spregovorili o tem, kam greva, kako je on hodil po poceni gorivo v Slovenijo, … Po malici (še vedno pred trgovino) sva krenila naprej. Naenkrat je Miha ugotovil, da na prtljažniku nima več šotora. En kilometer in pol nazaj sva ga našla prislonjenega na drog svetilke. Oddahnila sva si, saj bi v nasprotnem primeru morala kupiti drugega. Še so pošteni ljudje v Zagrebu 😉 . Do Novega Zagreba pa se je pot malce zakomplicirala, saj je vse ulice sekala nova cesta v izgradnji in sva zato do tam cik-cakala. Niti najina karta, niti ljudje, katere sva spraševala za pot, nama niso bili v pomoč. Ne vem zakaj je vedno večina ljudi rekla: »Nisam odavde«, kot da nihče ni iz Zagreba. Pa tudi kasneje se je to ponavljalo, da ljudje niso bili od tam, kjer sva jih spraševala za pot. V Buševcu sva imela naslednji postanek in v trgovino sem skočil po sladoled. Na prehodu mi je slovenski voznik lepo ustavil, nasproti vozeč pa je z cvilečimi gumami ustavil skoraj na prehodu. Kosilo sva imela pri eni od cerkva, kje, pa se ne spomnem več.

V Sisak sva prispela okoli četrte ure in tam nabavila nekaj hrane. Zelo lepo mesto. Pot sva nadaljevala proti Naravnem Parku Lonjsko Polje, čeprav sva najprej mislila potovati bolj severno. To je park, ki se razteza na kar 506 kv. kilometrih in je največje zaščiteno močvirno območje v Evropi. V vas Prelošćica sva prispela ob 18:30. Tam sva poprosila ženico, ki je očitno gospodinjila v župnišču, če lahko postaviva šotor nekje tam okoli. Dovolila je, a se mi je zdela precej negotova, saj je šla to vprašat še soseda. Župnika ni bilo takrat tam. Najbolj pa sva si zapomnila miljon komarjev. Ker je park v bistvu eno samo močvirje, sva imela srečo, da je Miha v Sisku kupil sprej, drugače bi naju že po nekaj minutah dobesedno požrli. Toliko komarjev resnično še ne! Zaspala sva: 3,2,1… zzz.