15. dan, Frýdek-Místek (CZ) – Břeclav – Wien (A) – Graz – Maribor (SLO) – Senovo

Tokrat sva se odločila ostati še kak dan, a je bilo vreme tako kislo, da sva nadaljevala domov. Najhitreje je bilo preko Avstrije, za Maribor, tam pa bi zavila za Savinjsko, na kampiranje. Vreme je bilo več ali manj sončno, a le do Slovenije. Nato se je spet malo pooblačilo in krenila sva naravnost domov. Po obisku pri teti in po pizzi, pa se je na armaturni plošči prižgala rdeča lučka… in to malo pred Poljčanami! Počila je cev za vodo in avto je lulal spodaj. Na bencinski v Poljčanah mi je dal gospod iz gasilskega doma kos vrtne cevi in avto je spet delal. Dvakrat sva še dolila vode in ob devetih proč zvečer sva srečno in po” vseh štirih” prispela domov!

Lep kamp ob jezeru, a slabo vreme…

Češke ceste so pravo nasprotje poljskim!

Obvoznica okoli dunaja.

Slovenija!!!

Za silo popravljena cev.

14. dan, Suwalky (PL) – Warszawa – Czestochowa – Katowice – Frýdek-Místek (CZ)

En dan, ko ni kaj posebnega za napisati kot to, da Poljske ceste zahtevajo veliko od šoferja. Najprej je bilo do Varšave vse v redu, dokler se niso začela dela na cesti. Že v mestu samem so obnavljali glavno križišče in priti na glavno cesto št. 8 je bil šele uspeh v tretje. Nato se je po kakih dvajsetih kilometrih začelo gradbišče, ki je trajalo okoli 40 km. Potem do mesta Czestochowahitra cesta, po kateri sem mislil, da bo razdvojilo avto. Nato v samem mestu zamašek zaradi obnove enega voznega pasu. Sledilo je prebijanje skozi Katowice, skupek mest, ki se niso in niso nehala… Šele ob sedmih sva bila na češki meji, čeprav sva štartala bolj zgodaj. Uf, dan, katerega bi oba rada pozabila! Češki Frýdek-Místek pa je imel tako lep kamp, katerega sva oba komaj pričakovala; samo da ni na Poljskem…

Varšava (konkretno mesto).

Zastoj takoj za Varšavo.

Sama-jama.

Zastoj v Czestochowi.

IN TAKO DALJE…

13. dan, Jöulumäe (EST) – Riga (LV) – Panevėžys (LT) – Kaunas – Suwalky (PL)

Zbudilo naju je toplo sonce in barve v gozdičku zkozi okno so bile naravnost čudovite. Ena ekipa športnega tabora je že tekla jutranji tek, ko sva se pakirala. Pot sva nadaljevala proti jugu, skozi Latvijo in Litvo. Do Rige je žlo brez posebnosti, nakar se je na obvoznici začela gužva, saj so vse okoli Rige obnavljali. Tako sva se počasi prebijala skozi semaforje na delnih cestnih zaporah. Tudi malo naprej so obnavljali cesto, kjer sva čakala v koloni kar nekaj časa. Pa še vroče je bilo. Ko sva prečkala mejo z Litvo, se je cesta precej zgladila in promet se je malenkost umiril. Vožnja po teh treh baltskih državah je spet poglavje za sebe! Obvezno te mora tisti zadaj prehiteti, pa čeprav potem na bencinski zaostane za tabo. Res, nenormalno neumno in nepotrpežljivo vozijo. V Panevėžysu sva si v centru mesta vzela čas za pizzo. Ni bilo drago, bilo pa je vsekakor daleč stran od dobre “pice”, kakor ji pravijo v Litvi. In nato naprej, na cestno borbo. Naprej od Kaunasa še več prehitevanja in nato zavijanja v levo, tako da sem samo komentiral in komentiral… Na meji s Poljsko pa spet dolg zastoj. Še z dvema dancema smo krenili naprej, mimo kamionov in kolona se je vlekla kakih 7 kilometrov. Na koncu pa je bil le policijski avto, ki je osebna vozila spuščal naprej. Ni nama bilo jasno, zakaj zastoj. In nato spet dež. Prenočišče sva našla v privatnem kampu, v mestu Suwalky, kjer sva nato najela raje bungalov. Čeprav dražji, je pa bolj kluboval močnemu nalivu, ki je takoj za tem sledil. Ima pa lastnica zelo lepo urejen vrt, z ribnikom in to sredi mesta.

Prehitevanje je vsakdanja nuja…

Center Panevėžysa.

Dolg zastoj na meji s Poljsko.

Lepo urejen vrt…

… in eden od prebivalcev.

12. dan, Juva – Lahti – Helsinki (FIN) – Tallin (EST) – Jöulumäe

Ponoči je padal dež in nama zmočil vse, kar sva pustila zunaj. Sledila je še pot v Helsinke. Pred Heinolo se je začela avtocesta, ki pa ima tukaj omejitev le120 km/h. Midva sva vozila počasneje, ker sva imela še dovolj časa. Bila sva že v Helsinkih, ko so se na vpadnici kar na enkrat odprla vrata prtljažnika na avtu! Dobro, da sem ravno takrat pogledal nazaj in videl, kako se odpirajo. Na srečo sva imela poln prtljažnik, tako da ni padlo nič ven. Zakaj je do tega prišlo, nama ni jasno. Celo avtocesto je bilo v redu in še dobro, da se to ni zgodilo na njej… Ko sva se prebijala po centru skozi ulice, mimo tramvajev, na trajekt, ni bilo nikjer oznake za trajekt. Razumljiv je bil le simbol ladje, ne pa kam. S pomočjo navigacije sva le našla terminal. Potem ko smo se vkrcali, nama ni bilo jasno, zakaj se ob enih že premikamo, če pa je odhod ob dveh! Seveda… Finska je eno uro pred nami in tako vse baltske države naprej na jug, do Poljske! To je bila že druga sreča ta dan. Trajekt pa… ogromen, lep, a natrpan! Vožnja je trajala dve uri, potem še malo čakanja na izkrcanje in nato naprej pot, na jug. Ker ima Estonija tudi evro, sva se odločila danes tukaj prespati. A južneje od mesta Ponoči je padal dež in nama zmočil vse, kar sva pustila zunaj. Sledila je še pot v Helsinke. Pred Heinolo se je začela avtocesta, ki pa ima tukaj omejitev le 120 km/h. Midva sva vozila počasneje, ker sva imela še dovolj časa. Bila sva že v Helsinkih, ko so se na vpadnici kar na enkrat odprla vrata prtljažnika na avtu! Dobro, da sem ravno takrat pogledal nazaj in videl, kako se odpirajo. Na srečo sva imela poln prtljažnik, tako da ni padlo nič ven. Zakaj je do tega prišlo, nama ni jasno. Celo avtocesto je bilo v redu in še dobro, da se to ni zgodilo na njej… Ko sva se prebijala po centru skozi ulice, mimo tramvajev, na trajekt, ni bilo nikjer oznake za trajekt. Razumljiv je bil le simbol ladje, ne pa kam. S pomočjo navigacije sva le našla terminal. Potem ko smo se vkrcali, nama ni bilo jasno, zakaj se ob enih že premikamo, če pa je odhod ob dveh! Seveda… Finska je eno uro pred nami in tako vse baltske države naprej na jug, do Poljske! To je bila že druga sreča ta dan. Trajekt pa… ogromen, lep, a natrpan! Vožnja je trajala dve uri, potem še malo čakanja na izkrcanje in nato naprej pot, na jug. Ker ima Estonija tudi evro, sva se odločila danes tukaj prespati. A južneje od mesta Pärnu ni bilo popolnoma nič pametnega. Še tisto, kar je našla navigacija, tam sploh ni bilo! Tako sva zavila malo nazaj in sredi ničesar je bil lep, velik športni center, kjer sva se nastanila za 23 EUR oba.

Lesen most.

Helsinki.

… še en lep most.

Najin 175 meterski trajekt Superstar (desni).

Tallin iz trajekta.

Lepo nebo takoj po nevihti.

11. dan, Rovaniemi – Kajaani – Iisalmi – Kuopio – Juva

Lep dan je bil, čeprav je še malo pihalo, ko sva se podala naprej, na jug Finske. Ti pred odhodom sva nakupila še nekaj malega spominkov na recepciji, nato zagnala navigacijo, toliko da naju je popeljala ven iz mesta. Danes ni bilo težko potovati, saj tako kot na severnem delu tudi srednji del Finske ni hudo naseljen in glavne ceste te vodijo do željenega cilja (če ne zamenjaš ceste, seveda). Na finskem so glavne ceste omejene na 100 km/h. Le če je kakšen večji kraj, jo omejijo na 60, v mestu pa redko na 40 ali 30 km/h. Malo pred mestecem Iisalmi sva na počivališču ravno pojedla, ko je Nataša nesla smeti in zakričala! “Kaj je spet”, sem rekel misleč, da se je spet ustrašila kakega kuščarja ali miši. Pa se je upravičeno… povsem na vrhu smeti je ležal plastični dojenček in na hitro je res izgledal kot pravi. Nekdo se je znebil večjega števila igrač in pustil na vrhu ležati oblečenega dojenčka. Pa je bil dan popestren. Na švedskem sva vedno iskala mesto ob jezeru, tukaj pa je že težko najti počivališče brez jezera poleg. Res pa je, da je že počivališče samo težko najti, saj tukaj niso tako radodarni s klopcami in WC-ji kot Švedi in Norvežani. Sva pa pri mestu Kuopio prvič vozila po pravi avtocesti (cestnin tukaj ni!) in od tu naprej na jug je Finska še bolj pogosto posejana z jezeri. Ker je bil čas za prenočitev in ker tukaj kampi niso tako dragi, je sledilo iskanje kampa. Navigacija naju je najprej pripeljala na opuščeno mesto, drugič tudi, le da je bil slednji zgolj prestavljen malce stran. Tako sva se zasidrala ob mestecu Juva, jutri pa za Helsinke in s trajektom naprej, v Estonijo.

Zvečer pa sva si privoščila pravo finsko savno! V kampu sta bili na voljo kar dve. Za nameček pa sva se naravnost iz savne odpravila po potki 10 metrov stran in skočila v jezero Jukajärvi. Bolj popolne savne si za prvič nisva mogla želeti!

Del ceste, namenjen pristajanju letal (podobno tudi na švedskem).

Dojenček v smeteh…

Lepo vreme naredi porajino lepšo.

V trgovini.

V kampu spet ovce, le da ta pasma nenormalno grdo bleja.

Savna in…

… jezero, v katerem sva se ohladila.

10.dan, Nordkapp – Olderfjord – Karasjok – Enontekiö (FIN) – Sirkka (Levi) – Rovaniemi

Jutro je bilo sončno, a hkrati hladno in spet vetrovno. Zadovoljna sva po zajtrku krenila nazaj, na jug, kjer je topleje. Destinacija: Finska. V Lakselvu sva porabila še zadnje norveške krone, saj imajo na Finskem evre. Malo naju je zavedel Atlas Evrope, ki ima napačno napisano oznako cestože med Karasjaokom in Mieronom, zato sva po malce daljši poti le našla na Finsko. Pa še na norveški strani so bila imena krajev napisana po finsko (šumniki). V Sirkki sva se peljala mimo znanega finskega smučišča Levi, natočila gorivo v mestecu Kittlä in krenila do danšnjega cilja, Rovaniemi, kjer sva se nastanila v zelo lepo urejenem kampu. Žal pa je bilo vreme na finskem oblačno s plohami, a temperatura 19 stopinj v kampu je bila prijetna. Tudi nekaj podobnega noči je tukaj, čeprav še daleč od teme.

Tisti tunel, po katerem se vračaš in ga spet plačaš.

Del smučišča Levi.

Kamp v mestu Rovaniemi.

9.dan, Storslett – Alta – Olderfjord – Nordkapp

Če ne bi bilo komarjev, bi bilo jutro še lepše, a tudi megla je žal kradla tisti lep pogled na morje, ki je bil še zvečer. Spala sva malo pod vrhom prelaza in sneg je hladil veter in veter seveda naju. Kmalu sva bila že nazaj ob morju, kjer naju je mimo peljala cesta, na kateri sva prvič srečala severne jelene. V mestu Alta sva bila presenečena, da imajo gorivo ceneje kot po vsej ostali državi in sicer 12,99 NOK. Vso pot so se gibale od 14,13 pa vse do 15,26 NOK! Potem, ko sva napolnila gorivo in nakupila nekaj za v hladilno torbo, je sledil še zadnji skok do najinega cilja, Nordkapp, na otoku Magerøya. Vmes ni bilo nič posebnega, saj tudi videti ni bilo nič kot pusto, z redkimi vikendi posejano pokrajino. Tudi vozil je bilo vse manj. V Olderfjordu sva zavila levo in na vrsti je bila še zadnja etapa. Vreme se je zjasnilo in sonce je drugič obsijalo to lepo deželo. Bila sva vesela, da bova imela lepo vreme…

Na otok vodi 6870 mdolg tunel, ki je speljan 212 mpod gladino morja. Ni pa poceni, saj v eno smer stane 192 NOK, kar je zneslo slabih 27 EUR. Prav tako na cilju poskrbijo, da ne pozabiš norveških cen in nama so naračunali 470 NOK za vstopnico, ki velja 48 ur, vključuje pa “vse” (to “vse” je malo za lase privlečeno!). Res da sva vzela dražjo vstopnico, je pa zato bilo neomejeno število vhodov, saj sva se nato z avtom odpeljala nekaj kilometrov nazaj in šla peš na resnično najsevernejšo točko evrope, rt Knivskjellodden. Za to pa je bilo potrebno prehoditi 3 ure peš v eno smer. Ni nama bilo žal, saj sva imela prvo rekreacijo po devetih dneh potovanja! Ko sva se ob pol enajstih zvečer vrnila nazaj na Nordkapp, je bilo tam spet veliko turistov in skupaj smo želeli videti polnočno sonce, ki pa se je ta dan odločilo ostati za oblaki… Midva sva ostala zadovoljna s tem, da sva videla sonce nazadnje ob pol desetih na tisti peš poti, ko sva se vračala proti avtu. Je pa čakanje sonca ob polnoči izgledalo kot čakanje na novo leto… Vsi nestrpni, samo da tega novega leta žal ni bilo… Spala sva parkirana med avtodomi, na najbolj severnem parkirišču evrope, na severnih temperaturah. Brrr…

Božičkov pomočnik.

Samotna cesta naprej od Alte.

Pravi “nordkapp” – Knivskjellodden, v ozadju turistični Nordkapp.

Koordinate.

8. dan, Mørsvikbotn – Narvik – Nordkjosbotn – Storslett

Po zajtrku sva se še enkrat ozrla okoli idiličnega ambienta in krenila. Kmalu nad kampom sva iz ceste videla, kateri slap je tako močno bučel. Čedalje več jih je bilo nato ob poti.  Čeprav tukajšnji hribi nimajo neke visoke višine, je pokrajina zelo podobna našim alpam, ali pa Velebitu, ko hkrati gledaš morje in gore. V mestecu Bognes sva se vkrcala na trajekt, ki naju je popeljal preko fjorda v Skarberget. V Narviku sva natankala in nato naprej. V Nordkjosbotnu cesta zavije v zelo lepo mestece Tromso, a midva sva šla naprej, saj sva bila že skoraj pred ciljem. Nato pa je takoj na zečetku naslednjega fjorda (Lyngenfjorden) posijalo sonce in pokrajina je zažarela v vsej svoji lepoti. Hribi s snegom, morje v najlepši barvi in ladjice ter hiške… Bila sva tiho, saj se tega ni dalo komentirati, kako sonce spremeni vse! Do sedaj je bilo vreme bolj naklonjeno oblačnosti in megli, danes pa se je to vse spremenilo. Nekje med mestecem Storslett in Karvik sva med spuščanjem iz prelaza našla jasico, kjer sva prenočila.

Na trajektu.

Eden od visečih mostov (konkretnih!).

Cesta, ki ne rabi komentarja…

Nasproti gora…

… je bila ribiška vasica.

7. dan, Steinkjer – Mosjøen – Mo-I-Rana – Fauske – Mørsvikbotn

Ponoči je bil spet dež in počasi sva se ga navadila. Meni je malo zmočilo en čevelj, tako da sem ga med vožnjo sušil pod nogami. Cel avto je lepo dišal… Cesta je bila zjutraj precej prazna. Prva zanimiva prigoda je bil8,6 kmdolg tunel, ki je celo dolžino padal in to sem čutil zgolj po tem, da sva se peljala 80 na uro, pa ni bilo skoraj nič treba pritiskati na plin. Bil je prava vozniška izkušnja! Kosilo sva imela na počivališču ob (fjordu) Kilvaerfjorden; malce na vetru, a z zelo lepim razgledom (ko je malo posijalo sonce). Od Mo-I-Rane naprej pa se je cesta začela dvigati in nepričakovano sva prestopila arktični krog. Ta točka je na višini690 m. Ni veliko, a le100 kmprej sva še vozila ob morju. Tam naju je čakalo še eno presenečenje: spomenik žrtvam fašizma, iz Jugoslavije! Za povrhu pa so bile v betonskem koritu posejane rože: mačice, bršljanke in marjetice!

Tu gori ni bilo kaj dosti rastja, sva pa med tistim, kar je raslo, našla celo eno gobo. Naprej sva se spuščala proti mestu Fauske, ob zelo lepih pogledih na reko in jezera. Na poti smo v koloni dohiteli izredni prevoz, ki je prevažal konkretno velik bager, tako da je velikokrat izgledalo, da bo s tovorom zadel vrh tunela. Ko sva spet napolnila gorivo, je sledilo iskanje prenočišča. Kake divje točke ni bilo moč najti zaradi ogromno tunelov, tako da sva pristala v kampu, ki je lociran na peščeni obali fjorda Folda, okoli pa kar nekaj gora, na katerih je še tu pa tam malo snega. Tisti najlepši vrh je visok1104 m. Izredno lepa lokacija! Tudi cena je bila sprejemljiva, 10 EUR na osebo…

Tunel.

Pogled iz mesta, kjer sva imela kosilo.

Cesta na prelaz.

Spomenik.

Polar Sirkelen (polarni krog).

Prelaz od daleč.

Ena od gora okoli kampa.

6. dan, Särna (S) – Idre – Fermundsenden (N) – Røros –Trondheim– Steinkjer

Jutro je bilo megleno; le svetla točka nad jezerom je izgledala kot sonce. Sosedi so še spali, ko sva midva že pripravljala zajtrk. Cesta se je nato dvigala in dvigala, skozi divjino, poraščeno z borovci in grmičevjem. Na vsake toliko pa kako jezerce. Mejo z Norveško sva videla le na navigaciji in eni tabli, to pa je bilo tudi vse! V Rørosu sva zamenjala preostanek švedskih kron in dodala 400 EUR, tako da bo za nekaj dni. Ker pa sva menjala na banki, je šla tudi provizija poleg in sicer natanko 100 NOK, kar znese 13,40 EUR!!! Plastenka vode je bila najcenejša 2,20 EUR in topla voda v kampu 2.66 EUR, liter 95 bencina 1,89 EUR…

No, pa nazaj k današnjem dnevu.

Røros je rudarsko mesto, zaščiteno pod Unescom. Zanimiv je center mesta, ki malce spominja na kako mestece na Aljaski. So pa za razliko od Švedskih bile do Trondheima ceste občutno slabše! Malo naprej od Rørosa sva se ustavila in skuhala kosilo. Poleg je bil čudovit slap in užitek je bilo jesti ob takem pogledu. Sama dežela je lepa, a sva se oba strinjala, da je Švedska lepša. Do tistih lepih fjordov pa res še nisva prišla…Trondheimpa sva v zelo močnem nalivu le prevozila preko hitre ceste. Pa še to hvala navigaciji, da naju je peljala mimo cestnine. Kampirava pa ob zalivu Snasavatnet, ki je podaljšek Trondheimskega fjorda.

Megleno jutro.

To je to… Meja z Norveško… Šengen?

Divjina in lepota vožnje po njej!

Kosilo sva imela na nekem počivališču, poleg čudovitega slapa.

Mmm… morje!

5. dan, Sikhall – Mellerud – Sunne – Torsby – Malung – Särna

Potem, ko sva se odjavila iz kampa, sva naredila še nekaj fotk ob jezeru Vänern, ki je izgledalo kot morje; valovi in komaj vidna druga stran, zraven pa opazovala tisto kolesarsko družino, kako se kopajo. Nama to ni prišlo na pamet, ker vremenske razmere za “nas” niso bile ravno za namakanje. Na neki bencinski nama ni hotelo potegniti kartice, saj se je lahko plačalo samo na ta način, zato sva z prižgano lučko prisopihala do naslednje, kjer se je dalo plačati z gotovino. Drugače pa zgolj Maestro kartica tukaj “plača” vse… V Malungu sva naletela na gnečo, ki je nastala zaradi neke velike prireditve. Bilo je ogromno ameriških oldtimerjev in na reki so dirkali s čolni. Celo mestece (nekaj takega, kot pri nas Kočevje; sred ničesar) je bilo polno ljudi. Naprej naju je spet malo pralo, kot že kako uro prej. Nalivi so kar pogosti! Več ali manj sva danes vozila po divjini in nato po kakih50 kmspet malo mestece. V Särni sva še natočila do roba zaradi norveških cen goriva in nakupila še nekaj malega zalog. Malce naprej pa našla čudovito mesto za kampiranje, kjer se nas je s časoma nabralo že kakih deset vozil. Večinoma z avtodomi. Tukaj se lahko kampira in imajo posebej označeno. To je toliko, da ni lepa narava polna prenočevalcev vsepovsod. Sva že precej severno in dan je vsakič, ko greva spat daljši! Trenutno je ura dvajset čez devet zvečer, pa je še vedno dan. Spat hodiva po uri, drugače te kaj kmalu zavede…

Kolesa družine.

Jezero Vänern.

Idila…

Nevihta, ki je prihajala z leve, tako kot vsak dan.

Prečkanje enega od jezer.

Mlad ptič, ki ni odletel, dokler nisem bil čisto blizu.

Goba in mah.

Objezeru, kjer sva prenočila.

Čudovita narava.

Kamp mesto.

Big Brother te gleda…

4. dan, Ystad (S) – Hässleholm – Boras – Trollhättan – Sikhall

Zjutraj sva se zbudila in nisva vedela, kakšno je vreme. Kabina namreč ni imela oken in Nataša je šla v kopalnico, jaz pa sem šel preverit vreme. Deževalo je in na flisu je dež puščal celo male kristale, tako da sem mislil, da bo sneg. A se je vreme kmalu popravilo na bolje in iz trajekta sva takoj ustavila na prvi bencinski. Nato je sledilo še fotkanje na lepi peščeni plaži in naprej na sever. Bolj malo označene vasice sva našla tokrat s pomočjo navigacije. Peljala sva naravnost iz Ystada na sever, proti Borasu, kjer sva želela obiskati Seada, pri katerem sem bil pred dvema letoma na obisku. A žal ni bilo nikogar doma. Pustila sva sporočilo. Nato je sledilo napredovanje proti severu, mimo Trollhättana, kjer naju je ravno na tistem velikem mostu dobil močan naliv. Kar naenkrat je bilo vse temno. Na glavni cesti sva takoj zavila desno, kamor je tabla kazala kamp, a je bil kamp zelo drag. Na divje nisva mogla kampirati, ker je bil tam nacionalni park, čeprav je bilo mesto naravnost fantastično! Krenila sva naprej ob jezeru Vänern, ki je res ogromno! Kakih20 kmnaprej pa je bil skoraj pol cenejši kamp. Tam sva videla družino, ki je potovala s kolesi. Prvič sva spala v avtu, ker je bilo vreme ponoči malce mokro…

V ozadju se že vidi obala Švedske.

Na peščeni plaži.

Pri Seadu pred hišo.

Čudovita mavrica, takoj po nalivu.

Jezero Vänern.

Polž.

3. dan, Nowa Sol (PL) – Szczecin – Šwinoujšcie

Zjutraj sva se v miru spakirala, saj sva spala v motelu in ni bilo potrebe pakirati šotora. Ker je bila nedelja, so bile ceste zjutraj bolj ali manj prazne. V Zieloni Gori sva želelela napolniti gorivo, pa nihče ni hotel vzeti eure. Izgleda, kot bi se jih tukaj vsi branili. Na češkem včeraj je šlo, čeprav ne pri ta prvi bencinski. Šele takrat sva lahko napolnila, ko sem plačal z bančno kartico. Naprej sva potovala proti Gorzowu Wielkopolskiem po hitri cesti ter naprej za Szczecin. Včeraj zvečer sem dobil elektornsko pošto od Iwone, da Piotra ni doma in pride šele v ponedeljek. Tako je bil obisk bolj hiter in jedrnat, saj je Iwona pakirala za v bolnico, na terapije. Potem sva nakupila nekaj zalog vode in kruha, ter pičila naprej, po hitri cesti za Šwinoujšcie. Tja sva prispela precej zgodaj in nato zabijala čas v okolici terminala. Tudi rezervoar sva napolnila do vrha, ker je na švedskem liter goriva kar 1,65 EUR, da ne govorim o Norveški, kjer je bila nazadnje cena 1,91 EUR za liter… Ja drago bo!

Lokalna cesta proti Zieloni Gori.

Jaz, Iwona in Nataša.

Most proti trajektu.

Trajekt, pa ne za Švedsko.

Bunker.

2. dan, Hustopeče (CZ) – Brno – Klodzko (PL) – Rogožnica – Legnica – Nowa Sol

Za začetek dneva je najprej sledilo prebijanje skoziBrno. Čeprav je bilo jutro, je nekaj malega gužve vseeno bilo. A največji izziv je bilo cincanje zelene Škode, ki je vozila pred nama skozi vasi med mestecem Blansko in Svitavy. Kar lepdelpoti smo vozili v koloni in tu pa tam nas je kak živčen prehiteval.40 kmna uro skozi naselja in ne več kot 60 izven. To je bilo pravo prebijanje skozi vasi. Končno se je ženska za volanom odločila odstopiti iz prometa in malce hitreje sva napredovala proti severu, za Klodzko. V Klodzkem sva se ustavila v ogromnem nakupovalnem centru, kjer sem že precej neučakano prišel do polnilca za prenosnik. Izven Klodzka sem pred dvema letoma bil začuden, koliko divjih živali je bilo tam povoženi in danes seveda ni nič drugače. Takoj prva povožena žival: spet mlad divji prašič. Nadaljevala sva skozi Šwidnico do Rogožnice, kjer sva se na hitro ustavila v muzeju koncentracijskega taborišča Gross Rosen. Gospo na blagajni sem vprašal, če jemljejo evre, pa je odvrnila da ne, a na koncu naju je vseeno spustila notri. Malo naprej od mesta Jawor pa se je začela nova bitka na poljskih cestah. Glavna cesta skozi Legnico za Zielono Goro je speljana v dveh voznih pasovih, z omejitvijo hitrosti na 60 ali70 kmna uro. Dejansko pa se narod vozi od90 kmna uro naprej. Tako sva bila midva z najinimi80 kmmed počasnejšimi. Večkrat je preko vseh štirih pasov speljan prehod za pešce ali kak semafor, tako da je vse skupaj spominjalo na avtocesto s prehodi in semafornji.Povsej tej bitki sva končno prispela v motel, kjer sva se predala zasluženem počitku.

Jutro v Brnu.

Lokalna cesta med polji.

Gross Rosen.

Regionalna cesta, iz katere Poljaki naredijo avtocesto!

1. dan, Senovo (SLO) – Szombathely (H) – Bratislava (SK) – Hustopeče (CZ)

Zjutraj sva že vedela, da gre za res… Počasi sva naložila še zadnje stvari in krenila. Skozi Podčetrtek sva počasi, v mirnem petkovem jutru, napredovala proti Ptuju in naprej v Prekmurje, kjer je bila prva postaja. Z Alešem in Klavdijo smo se dobili na kavi v Dolgi vasi. Tam sva tudi prečkala “mejo”, na Madžarsko stran. Že takoj se je opazila razlika, da sva prišla drugam, saj se je čutilo na udobju vožnje. Cesto prenavljajo, ker je tega močno potrebna. Pa tudi prometni znaki imajo tam nek drug pomen. Na lepi ravni in široki cesti so postavljene omejitve40 in50, čeprav ni bilo že lep čas nobenihdelna cesti. Prav vesela sva bila prečkanja na Slovaško, saj se je asfalt precej zgladil in tudi sonce je posijalo ravno takrat. Skozi mesto sva se prebila bolj ali manj gladko, nato pa še zadnji skok na Češko stran, v kamp. Breclav ni veliko oddaljen od Bratislave. Tukaj sem pred dvema letoma kolesaril in večino poti poznal. A v Breclavu sva doživela prvimaliporaz – kampa ni bilo več! Kjer sem spal na kolesarskem potovanju na Švedsko, je bila le visoka trava in tistih lepih “pasjih” utic ni bilo več. Bila sva razočarana, saj ravno zaradi teh utic sva si tako želela prvo noč spati v Breclavu. Kreneva naprej in Nataša slučajno opazi tablo za kamp; obrneva in se odpraviva v ta kamp. Pravzaprav povsem navaden kamp s to razliko, da so tukaj uporabljali prav posebno kosilnico; kletko na kolescih in v njej tri ovce! Poleg najinega šotora pa sta bila še dva kozliča, privezana na verigo. Vsakič, ko se je kateri od naju vstal in šel mimo, je tisti bliže naju trznil in hotel steči stran; pozabil pa je, da je na verigi in se tako po obrokih davil do noči.

Čez “ta-nov” ptujski most.

Nekje na samem se je na madžarskem pojavil valjar.

Mejni prehod na Slovaško, ki danes sameva.

Bratislava– prečkanje mostu.

Ni kampa, kampa ni… več.

Mobilno-živa kosilnica.