Vnesel Matej Brezovšek na september 8, 2009
Intervju Radio Kum Trbovlje.
Posted in S KOLESOM NA ŠVEDSKO 2009 | Leave a Comment »
Vnesel Matej Brezovšek na avgust 18, 2009
Prvih nekaj dni sem bil še vedno malo omotičen in premaknjen. Poznalo se je, da potovanje ni bil majhen zalogaj in utrujenost je bila prisotna še vsaj štiri dni po prihodu domov! Danes sta minila že več kot dva tedna, pa imam še vedno malo odrvenel palec na levi nogi. Desni palec si je opomogel sam že po enem tednu. Kolo je imelo razrahljan ležaj na krmilu (najverjetneje posledica poljskih tlakovanih odsekov, po katerih zaradi hitenja do prenočišča nisem vozil ravno počasi). Zadnja os je bila precej zvita in zadnji zobniki so bili odviti. Tudi platišča sta bila vse prej kot ravna in na zadnjem se pozna da je na poljskem, malo pred Szczecinom, dobilo konkretni udarec. Je pa potrebno poudariti, da sem jo odnesel brez ene predrte gume in to je bila za 2130 km dolgo pot in za okoli 55 kg težko kolo res sreča. Še posebej zato, ker sem s prikolico vred imel kar “tri gume na cesti”. Poleg prikolice, ki je bila prava atrakcija celotno pot, sem tudi prvič uporabljal prenosni računalnik na potovanju in tega so vsekakor bili najbolj veseli domači in prijatelji. Tako je lahko vsakdo spremljal potovanje v sliki in besedi. Žal pa mi je to vsakodnevno osveževanje bloga vzelo tudi precej časa! Zanimivo se mi je zdelo, kako lahko je priti do interneta vsepovsod, razen tam, kjer sem pričakoval, da bo še najlažje. Plačljiv je bil v večini prav na švedskem in v Nemčiji in s tem malo manj dostopen.
In samo potovanje? Pustilo mi je eno veliko izkušnjo in nekaj novih poznanstev, čeprav v precej oddaljeni tujini. Pri Franciju je tako lepo, da grem sigurno tja spet na obisk, a takrat bo to za več kot en dan in seveda na štirih kolesih. Ni kaj, Švedska je lepa dežela! Bil sem le na spodnjem delu države in na skrajni sever dežele je še enkrat toliko, kolikor sem prepotoval tokrat. Če bi šel iz Ystada v Karesuando na sever, bi naredil skoraj enako pot, kot sem jo iz Slovenije v Göteborg. Tako željena Skandinavija mi je, neglede na slabo vreme, na koncu pustila lep pečat in res, komaj čakam da jo spet obiščem!
Zahvale:
Najprej se zahvaljujem sponzorjem: Centros, strojne inštalacije d.o.o., Omi in Dadiju, Franciju za trajektno karto nazaj, Gradbeništvo Mežič, Kolesarskemu Centru Sevnica in Borisu. Hvala Mitji in Borisu, ter Alešu in očetu, da so me spremljali del poti prvi in drugi dan (zanimivo, to človeku na koncu pomeni precej!). Družini Gjerkeš pri katerih sem spal prvi dan in enako Pjotru in Ivogni, ki sta me peljala na kolesarjenje v naravni park in na ogled mesta Szczecin. Mateju in družini v Halozah ter Seadu in družini v Boråsu za pogostitev. Franciju pa posebna zahvala, da me je gostil pri sebi doma, na mojem uradnem cilju – naslednjič seveda ostanem dlje 
. Hvala tudi predsedniku kolesarske sekcije kluba Växjö AIS, Juanu Manuelu Dieguezu, ki me je peljal naravnost v kamp in mi na hitro razkazal mesto. Robiju in Borisu, ki sta prišla po mene 450 km daleč z avtomobilom. Pa tudi vsem ostalim, ki ste me tako ali drugače podpirali.
Potovanje po dnevih:
1.dan (11.07.2009), Senovo – Nedelica (SLO), 165,00 km
2.dan (12.07.2009), Nedelica (SLO) – Bük (H), 127,42 km
3.dan (13.07.2009), Bük (H) – Frauenkirchen (A), 72,75 km
4.dan (14.07.2009), Frauenkirchen (A) – Bratislava (SK) – Breclav (CZ), 143,80 km
5. dan (15.07.2009), Breclav (CZ) – Bobrava (Brno), 70,98 km
6. dan (16.07.2009), Bobrava (Brno) – Mohelnice, 110,04 km
7. dan (17.07.2009), Mohelnice – Kłodzko (PL), 101,29 km
8. dan (18.07.2009), Kłodzko (PL) – Jawor, 116,21 km
9. dan (19.07.2009), Jawor – Nowa Sól, 132,11 km
10. dan (20.07.2009), Nowa Sól – Poźrzadło, 82,33 km
11. dan (21.07.2009), Poźrzadło – Barlinek, 122,48 km
12. dan (22.07.2009), Barlinek – Szczecin, 82,78 km
13. dan (23.07.2009), Szczecin – Šwinoujščie (PL), 98,34 km
14. dan (24.07.2009), Ystad (S) – Sölvesborg, 135,61 km
15. dan (25.07.2009), Sölvesborg – Växjö, 138,00 km
16. dan (26.07.2009), Växjö – Stensjön, 126,13 km
17. dan (27.07.2009), Stensjön, 0 km
18. dan (28.07.2009), Stensjön – Borås, 159,98 km
19. dan (29.07.2009), Borås – Göteborg (S), 88,82 km
20. dan (30.07.2009), Kiel (D) – Rostock – Markgrofenhelde, 39,27 km
22. dan (01.08.2009), Rosenheim (D) – Brestanica (SLO), 0 km
Potovanje v medijih:
Članek v pokrajinskem časopisu Smalands-Tidningen, 28.07.2009.
Dolenjski list, 27.08.2009.
posavje.info, 14.08.2009.
Posavski Obzornik, 20.08.2009.
Posted in S KOLESOM NA ŠVEDSKO 2009 | Leave a Comment »
Vnesel Matej Brezovšek na avgust 1, 2009
22. dan, Rosenheim – Brestanica, 0 km, Avs= 0 km/h, t= 00:00:00, Vmax= 0 km/h (vožnja domov)
Ob 7:35 smo prispeli v Brestanico. Lepo je biti spet doma!
Med potjo domov. Boris, jaz in Robi.
Posted in S KOLESOM NA ŠVEDSKO 2009 | Leave a Comment »
Vnesel Matej Brezovšek na avgust 1, 2009
21. dan, Markgrofenhelde – Rostock – Berlin – Lutherstadt Wittenberg – Leipzig – Hof – München – Rosenheim, 19,81 km, Avs= 17,70 km/h, t= 1:07:09, Vmax= 29,2 km/h
Ko je zazvonila budilka sem vstal še najhitreje od vseh dni. Imel sem precej dober razlog za to, saj negotovosti ni manjkalo! Pospravil sem šotor, kot da ga res pospravljam zadnjič in ni mi bilo mar, da je bila prevleka v eni vreči, sam šotor in klini pa drugje. Tudi obleke sem zmetal nekaj sem in nekaj tja. Ponoči nisem veliko spal. Ponoči je dvakrat padal dež in tudi pihalo je zelo močno. Ta veter je na koncu pripomogel, da je bil šotor, , zjutraj bolj ali manj suh. Krenil sem iz kampa in se podal proti terminalu. Tam pa sem se kar neankrat premislil in jo mahnil direktno v center Rostocka, na železniško postajo. Zaradi petka je bila verjetnost, da ujamam kak štop skoraj nična. Prvi vlak sem najdlje dobil do Leipziga. 54 EUR s kolesom vred pa je bila cena. Potem pa se mi je prikazala tista pikapolonica od včeraj in Boris je sporočil, da lahko pride(jo) po mene do avstrijske meje in tudi na postaji Lutherstadt Wittenberg mi je (prva) prijazna prodajalka (od vseh železniških postaj) uredila vse, kar sem potreboval do Rosenheima. Vključno z včerajšnjim vlakom iz Kiela, sem skupaj presedal kar šestrkrat in se tako peljal s kar osmimi vlaki do juga Nemčije! Ko smo prišli v Leipzig, sem imel dovolja časa, da sem se najedel, odtočil in v miru počakal na vlak, ki je šel naprej ob 15:21. Tam so imeli na sedemnajstem peronu »fotošuting« z dekleti, ki sta nosili zimska oblačila, z rokavicami vred. Kako jima je bilo vroče, nimam pojma… no, pa saj neke vročine še tam ni bilo, kot kasneje, ko se je že poznalo, da grem nazaj na jug. Imel pa sem še en problem, ki me je begal. Vlak Reichenbach – Hof naj nebi imel prostora za kolesa. Kaj sedaj? Prijazni gospod za komunikacije s potniki mi je v Leipzigu uredil nekaj novih zvez, ki naj bi imele prevoz koles, a sem mu dajal, da ne morem ob pol enih zjutraj biti šele v Münchenu. Potem je šel nazaj v pisarne in prinesel veselo novico, da imajo prevoz koles, le da program javlja, da jih ni… Toliko o nemški natančnosti in doslednosti, ki me je stala do sedaj že marsikaj. Tako sem bil po še nekaj presedanjih na vlaku za München, katerega pot je trajala še najdlje in to »kar« tri ure in pol skupaj. To je bil rekord. Tam si nisem mogel kaj, da si ne bi privoščil eno pivičko, saj je bilo do sedaj že toliko vzponov in padcev, da to kar ni res! Potem pa končno nekaj malega spanca, saj od dremanja med toliko kratikimi postajami ni bilo nič; nisem si pa upal katere od njih slučajno prespati. V München smo prispeli petnajst čez deveto in sedaj sem imel samo še zadnji vlak za Rosenheim. Boris in Robi sta bila takrat 100 km pred Salzburgom. Na postaji v Rosenheimu sem imel precej težav s tovorjenjem kolesa, saj je bilo pol postaje gradbišče. Ostale so mi samo stopnice. Kar dve osebi sta se javili, da mi pomagata s kolesom; prej, bolj na severu, pomoči skoraj nisem dobil od nikogar. Pridem pred železniško postajo, a prevoza domov še ni bilo. Čakal sem ju kakih 40 min, potem pa se je le pripeljal Robijev Nissan. Bil sem vesel, kot radio. Spakirali smo kolo v avto in potem nazaj, via Slovenija. »Kako je bilo, Brücke, naporno?«, sta me spraševala, a za povedati je bilo preveč… Nekje med razlaganjem sem na avtocesti zaspal, pa sploh ne vem kdaj.
Pogled na Rostock v jutru.
Berlin.
Zelo lepa postaja v Leipzigu.
Fluxov lezikol.
Tiri.
Končno, vožnja z avtom domov.
Posted in S KOLESOM NA ŠVEDSKO 2009 | Leave a Comment »
Vnesel Matej Brezovšek na julij 30, 2009
20. dan, Kiel – Rostock – Markgrofenhelde, 39,27 km, Avs= 20,36 km/h, t= 1:55:42, Vmax= 33,7 km/h
Komaj zjutraj sem prvič videl mojega cimra, ki je po temi prišel pozno ponoči. Bil je iz Kiela in bil na obisku pri dekletovih starših. Prva stvar je bila, da poiščem kakega prevoznika, ki gre v moje konce, a ni bilo nobenega. Odpravil sem se na železniško postajo, kjer pa sem dobil mali šok! »Če niste rezervirali prostora za kolo, potem vam ne morem nič pomagati.«, je rekla na postaji. »Ga bom pa na rokah držal.«, sem ji rekel, pa je ostala hladna kot špricer. Pa tudi, ko mi je povedala ceno, se mi je skoraj zaletelo. Malo manj kot 200 EUR, pa saj niso normalni! In to za vlak, s katerim bi moral štirikrat presedati in pot bi trajala več kot 22 ur. Nisem si mislil, da bo pot z vlakom nazaj tak problem in sem zato šel v Rostock, kjer bi mogoče dobil štop, saj tja vozijo tovornjaki v naše konce. Na postajo je prišlo več mladih pankerjev, s katerimi sem potem delil vagon celo pot. To je bila vse skupaj ena sama brezobraznost. Škoda besed… Kako uro in pol naprej smo morali presedati za Rostock in takrat je bilo na tisti postaji že nekaj policistov. A kaj, ko jim nihče ni nič mogel. Z vsakim pivom, litrom vina in kaj vem kaj še vse drugega, so bili vidno bolj nesramni. Nekaj jih je bil v redu in celo fotografiral sem jih, po minutnem pregovarjanju. Tisti najbolj glasni so seveda takrat pobegnili stran. In tako vse do Rostocka. Tam pa je bilo policistov polna postaja. Nekaj je moralo biti, saj je na postaji bilo še ogromno podobnih mojim sopotnikom in ni mi bilo jasno, ko je ena gospodična (če ji tako lahko sploh rečem) urinirala ob avtomatu za pijačo, sredi nove železniške postaje in to 5 metrov stran od prodajalne kruha. Vse je bilo že tako bizarno, da sem odhitel takoj do avtoceste, če bo tam kaj sreče. Pa je ni bilo. Potem pa nazaj na postajo; bom šel pa vseeno z vlakom. A takrat mi je gospa povedala, da mi ne more pomagati niti danes niti jutri, čeprav sem jo pregovarjal, da je nujno. Če pa sem imel že sam tako usran dan, sem vseeno pomagal trem Bulgarom, ki so hoteli z vlakom v Sofijo, a niso znali niti besede nemško. Ko jim je le (tista tečna) sestavila vozni red, me je eden nenehoma spraševal, koliko bo stalo in mečkal tistih 150 EUR. Ko je bil znesek za tri osebe skoraj 1000 EUR, sem mu pokazal list in si mislil: »Ti so še bolj v riti, kot jaz.« in jo mahnil v terminal, v pristanišče. Bila je dolga vožnja, saj je treminal oddaljen od centra lepih 13 km in tam spet ni bilo nič. Razen enega avstrijca, ki se je odpravljal na pot ni bilo. Pa še ta mi je rekel, da ne gre v Avstrijo, a je po videzu lagal ko pes. Na terminalu sem vzel vozni red in se odpravil v kamp, ki pa je bil še od terminala oddaljen lep kos poti. V ta kamp sem šel zato, ker bom jutri iz njega štartal najprej za terminal, potem pa, ko verjetno ne bom našel nikogar, lepo nazaj na jug. Po prihodu v kamp sem najprej takoj zavil v kopalnico, za katero je bilo treba doplačati 3 EUR. Ko sem še povečerjal pa na splet. Internet naj bi imeli zastonj, pa potem ni bilo tako.
Na postaji, v Kielu.
Eni »izmed normalnih« sopotnikov.
Lepa pokrajina skozi okno.
Policija je morala delati red.
Terminal Rostock.
V kampu.
Kaj že… aja, srečo prinaša?
Posted in S KOLESOM NA ŠVEDSKO 2009 | 2 Komentarjev »
Vnesel Matej Brezovšek na julij 29, 2009
19. dan, Borås – Göteborg, 88,82 km, Avs= 17,38 km/h, t= 5:06:52, Vmax= 43,9 km/h
Zbudilo me je sonce, ki mi je sijalo direktno na obraz in … »Zaspal sem!«, več kot uro bi moral biti že pokonci in se pakirati, tako pa sem potem hitel z umivanjem, pisanjem dnevnika od včeraj in hkrati še jedel. Iz kampa sem štartal šele ob desetih. »Pa saj Göteborg ni tako daleč.«, sem se tolažil celo pot, a kaj ko je bila današnja tura še bolj hribovita kot včeraj. Tudi v križu me je nekaj ščipalo in to zaradi včerajšnjih vzponov, ki so se danes ponovno vrstili. Čeprav sem za zajtrk jedel obložen kruh z škampi, katerega mi je za pot dala Seadova žena, sem moral v Sandaredu spet v trgovino, saj sem imel za zalogo zgolj enolončnico, pašteto in kruh, kar je potem včeraj ostalo v torbi. Že do tam sta bila dva manjša vzpona, naprej pa se je cesta bilj ali manj zravnala, a ne za dolgo. Tam nekje sem peljal mimo poslopja Ericsson. Takoj za krajem Bollabygd je bil nekaj kilometrov dolg vzpon, ki ni in ni odnehal. Vse do Hindasa se nisem kaj veliko spustil pod breg. In tako vse do Göteborga, samo gor in dol, pa gor in še gor in … v mesto pa malce daljši spust in bil sem na poti v center. Vedel sem, da je to drugo največje mesto na Švedskem, a vseeno se mi je zdelo ogromno! Ko sem vprašal za trajekt, mi je prijazen gospod lepo opisal pot, pa tudi nekaj časa je vozil z mano. A terminala od nikoder. Tukaj imajo ločeno, za katero državo greš in Nemčija je bila čisto zadnja. Po mestu sem naredil sigurno več kot 10 kilometrov. Končno sem prispel do terminala in na blagajni me je že čakala rezervirana karta (hvala Franci!). Mudilo se mi je zato, ker sem potem že takoj zapeljal na ladjo. Ko sem bil pod tušem, je bilo opaziti, kako Poljaki manj skoparijo, saj je tam vsaka oseba dobila milo in šampon, medtem ko tukaj ne. Tudi na prvem trajektu so bili bolj vljudni, čeprav sem na oba enako prišel prešvican in direktno iz poti. Ladja pa je občutno večja, kot prva. Imenovala pa se je “Stena Germanica” in je bila dolga kar 175 m. Sedaj sem si celo zapomnil, kje imam kolo, da jutri ne bo sped zmede. Zelo dobro je bilo, da sem včeraj naredil več kilometrov, saj je bila današnja pot zaradi toliko vzponov precej težka. V bistvu sta bili ti zadnji dve turi od vseh teh dni daleč najtežji. Skupno pa se je nabralo do danes 2069 km, zdajle pa na pirček in nazdravit drugemu »kilogramu kilometraže« ; –) . Ko smo odrinili, ni tako treslo kot zadnjič. Je pa tukaj veter precej močnejši. Bil sem povsem zgoraj (nad enajstim nadstropjem) in prav paziti sem moral, da mi ni kaj izletelo z rok, ker bi drugače končalo v morju. Ljudje na veliko kupujejo. Same nepotrebne stvari, a moram priznati, da je ponudba na tem trajektu precejšnja. Pravi mali nakupovalni center. So pa cene ne tem trajektu višje, kot na onem, poljskem, kar je normalno. Ta je švedski. Jutri je vlak šele ob enih proč, pa tudi potovanje traja en cel dan do Ljubljane. Se bo potrebno malo zapeljati okoli in po možnosti dobiti kak avtoštop. Drugače pa na vlak; bom videl.
Zjutraj, v kampu.
Zelo lep in star, a zanemarjen most.
S kmeti in mopedisti v Göteborg.
Tole je hotel, najvišja stavba.
Zelo pozoren sem moral biti na tramvaje in ostale kolesarje.
Zelo velik most Älvsborgsbron, skupno dolg 933 m, od tega med glavnima stebroma 417 m (pogled iz terminala, kjer sem imel trajekt).
A ni mrcina? “Stena Germanica”, dolžine 175 m.
Pogled iz trajekta na terminal in malo mesta zadaj.
Piha pa, ni kaj!
Imamo tudi slepe potnike.
Na zdravje 2000 km!
Adijo, Švedska…
Za slovo pa še švedska skupina Roxette.
Posted in S KOLESOM NA ŠVEDSKO 2009 | 3 Komentarjev »
Vnesel Matej Brezovšek na julij 29, 2009
18. dan, Stensjön – Borås, 159,98 km, Avs= 18,30 km/h, t= 8:44:52, Vmax= 50,4 km/h
»Dež! Že na vse zgodaj dež!«, me je zjutraj dvignilo pokonci. Najprej je padalo malo, a se je kasneje še okrepilo. »Saj ne more biti res!«, sem si ves čas govoril sam pri sebi, medtem ko sem se vseeno pakiral za na pot. A je ta dež ob pol osmih le ponehal in posijalo je nekaj sonca. Takoj je prišla dobra volja. Franci je prišel nazaj z svežim časopisom in seveda sem ga takoj vzel v roke. Pol strani namenjene samo meni! To! Po zajtrku sem se poslovil še od Dominika, ki je šel na delo, potem pa nazaj na cesto, v smeri Göteborg. Nekaj ljudi me je gledalo iz avtomobilov, eni so mahali, drugi bili nasmejani, saj mi je Franci rekel, da se ta časopis tiska v nakladi 60 tisoč (za celo pokrajino Smaland) in da me bo danes marsikdo prepoznal iz časopisa. Ko sem v mestu Nässjö zavil na glavno cesto proti Jönköpingu, se je začel maraton. Cesta ni bila preveč prometna, a na nekaterih mestih zoožana in nič kaj prijetna, ko je mimo pripeljal kak tovornjak. Vseeno pa sem raje izbral glavno cesto, ker je šla točno v tisto smer, kamor sem bil namenjen. Stranske poti so šle gor in dol in po njih nebi prišel nikamor. V Jönköpingu sem imel prvi postanek vparku in malo prej je bilo mesto Huskvarna, kjer so bile rojene motorne žage, katere poznamo pri nas. Drugače pa izdelujejo še ogromno drugih stvari. V bistvu sta danes Jönköping in Huskvarna že postala prektićno eno mesto. Ko sem iskal pot ven iz mesta, sem sledil tablam za cesto »40«, a so me table peljale na sever in potem nazaj na jug. Tukaj sem nabil nekaj kilometrov več. In nazaj na »cestno bojevanje«. Tokrat z večimi stvarmi. Imel sem večkrat zelo močan veter v prsa, potem pa te dobesedno še premakne, ko mimo pripelje tovornjak. Piko na »i« pa je vso pot dajal še precej razgiban teren, z nešteto vzponi in potem spusti. Naredil sem veliko, veliko višinskih vzponov. Bil sem pravi cestni bojevnik. Nikamor nisem prišel in pot se mi je začela vleči v nedogled. Pa še tu pa tam nekaj kapelj dežja! Komaj sem prigonil do mesta Ulricehamn, kjer je bil prvi kamp. A brez marketa v okolici. Odločil sem se za naprej. Bo že kak kamp naprej. Pa mi je nekdo povedal, da ga pač ni in mi dal namig, kam naj se spravim kampirat v divjino. Bil sem brez zalog, zato tega nisem naredil. Tukaj sem tudi krenil na kolesarsko pot, ki gre vse do mesta Borås. Vmes je bila še od Boga poslana trgovina, kjer sem nabavil zaloge in nato iskal prostor, kjer bom kampiral kar »na divje«, saj je bilo mesto Borås še daleč. A neke v redu lokacije ni bilo. Tukaj je vse premočeno, saj je polno izvirov in to je tudi območje, posejano s tablami, kje vse se da kaj videti. Naravna dediščina, če se lahko tako izrazim. Kam sedaj? Nič, Do Boråsa bom potegnil, tam je kamp in hkratibom bliže cilju, da mi jutri ne bo treba hiteti. Pridem v Borås, a o ni malo mesto in iskanje kampa je trajalo dlje. Vmes pa je mimo mene pripeljal Volvo in možakar je rekel: »Kamo ideš?«. Videl je zastavo na moji prikolici in šel obrnit, da me vpraša. To je bil Sead Jahić, iz Sanskega mosta v Bosni. Dogovorila sva se, da se dobiva v centru, od tam pa mi bo pokazal pot v kamp. V centru ga nisem našel in šel po napotkih v kamp. A me je že čakal tam. Po švedsko se je dogovoril v kampu, potem pa vstrajal, da ga plača on. Ko sem se spakural, pa k njemu domov, na večerjo. Kdo bi si mislil, da bom ta dan večerjal čevapčiče ob pivu!? Z ženo živita tukaj že od leta 1994 in najstarejši sin gre drugo leto tukaj že na študij. Ima še mlajšega sina Harisa. Po večerji pa malo v dnevno sobo in na ogromnem LCD televizorju sem po dolgem času videl SLO3 in SLO1, a na slednjem spet nekaj o korupciji in Šrotu. Rekel sem mu: »Vidiš, to pa je pri nas tisto, vsakodnevno!«, in nasmejal se je, da je tudi pri njih doli enako. Oba z ženo sta mi govorila, kako je tukaj vse urejeno, vse logično in tudi tisto, kar je na začetku izgledalo nelogično, je s časom postalo obratno. Že ko sem s Francijem šel v slaščičarno, mi ni bilo jasno, zakaj je vzel nek listek. To je bilo za čakanje v vrsti, da se pojavi tvoja številka. In to imajo tukaj na veliko mestih, kjer kaj prodajajo ali drugega. Nisem se mogel nehati zahvaljevati, se poslovil od žene, sina in njegovega prijatelja in Sead me je zapeljal nazaj v kamp. Lahko bi prespal tudi pri njih, je rekel, a ravno je preurejal celotno spodnjo etažo. Dela veliko sam, po službi in tako se tukaj prihrani ogromno! Veliko švedov tako dela, kdor pač zna. Drugi za obrtniška dela tukaj plačajo res ogromno. Njemu so za predračun za 6 metrov dolg izkop s cevmi vred zaračunali 250 EUR po metru. Pa vse skupaj ni bilo nič videti. Zaspal sem zadovoljen, kako se je dan iztekel… Jutri pa naprej!
Ko že zjutraj pada dež…
Raca.
Zbogom Stensjön.
Trek in Saab.
Tole je zaigran nasmeh!
Čeprav je za kako uro slabo vreme odšlo, pa so veter in klanci ostali.
Ko sem v Boråsu srečal Seada
in potem pri njemu doma.
Posted in S KOLESOM NA ŠVEDSKO 2009 | Leave a Comment »
Vnesel Matej Brezovšek na julij 27, 2009
Danes je bil prvi (cel) dan s počitkom. Ko se zbudiš in ti je prva stvar čudovit pogled na jezero, potem bi človek tukaj ostal za vedno! Hišico za goste poleg je Franci zasnoval sam in jedilnica ima prav tako pogled na jezero, kot spalnica zgoraj. Po zajtrku sva odšla v mesto, kamor je prišel tudi njegov sin Dominik in skupaj smo šli na kosilo. Pa malo v trgovino in potem po sladkovodne rakce, ki so tukaj v tem času neka trdicionalna jed, ponavadi ob zabavi. Bili bodo za večerjo. Nabavil sem tudi novo karto Švedske, saj sem prvo predvčerajšnjim izgubil nekje med potjo in sem se orientiral le z turistično karto v brošuri, kjer so bili označeni zgolj kampi in večju kraji. Potem pa nazaj domov, kamor sta prišla še novinar in fotograf lokalnega časopisa. To je uredil Franci. Pogovarjali smo se o potovanju in novinar si je zapisoval. Ker je bila njegova angleščina bolj slaba, smo nekako prevajali eden preko drugega. Jutri bo že v časopisu, zato bi bilo dobro, če počakam vsaj do osmih zjutraj, da dobim izvod, potem pa naprej v Göteborg, kjer bom šel na trajekt za Kiel v Nemčiji. Izlet na Dansko bom izpustil in ga prihranil za drugič, saj se mi čas, pa tudi finance počasi iztekajo. Treba bo tudi kmalu nazaj na delo. Čeprav je bilo jutro lepo in sončno, se je do popoldneva prelevilo v oblačno in malo deževno. Dežja ni bilo veliko, a ravno toliko, da je vse skupaj bolj zaspano. A ob treh popoldan se je dež že malo bolj okrepil in potem spet ponehal. Drugače pa tole ni ravno tipično poletno vreme za tukaj. Pa potem spet sonce… In kmalu je Franci zakuril ogenj in že se je obračala svinjska ribica. Potem pa še tisti raki, katere Švedi jedo hladne in ne kot ostali svet, ki jih ima raje vroče. Dominik mi je dal navodila, kako se jih je, a je bilo bistvo to, da vse posesaš in poješ. Pa malo Tequile, pa Napoleon konjaka, pivo in … Na obisku je bil še Dominikov prijatelj Erick in oglasil se je še Francijev kolega Joseph, ki ima v bližini hotel. Bil je navdušen nad mojim podvigom. Ura je bila kmalu deset in treba je bilo spat, saj imam jutri pred sabo pot, na kateri je nekaj dolgih vzponov. Pa lahko noč Stensjön…
Jutranji pogled skozi okno.
Dominik in Franci.
Intervju z novinarjem; kasneje je prišel še fotograf.
Francijev »dvobrzinec« Intersport.
»Kaj me gledaš, kmalu ne boš več cel!«
Pokopališče rakov.
Konjak.
Posted in S KOLESOM NA ŠVEDSKO 2009 | Leave a Comment »
Vnesel Matej Brezovšek na julij 26, 2009
16. dan, Växjö – Stensjön 126,13 km, Avs= 19,23 km/h, t= 6:22:53, Vmax= 46,9 km/h
Jutro je bilo v tem dragem kampu vseeno enako, kot v tistem, cenejšem. Vsi ob pol šestih še spijo, le sosed je uriniral za svojim šotorom, a ni vedel, da ga gledam. Ko sem odhajal, mi je krulilo v želodcu, saj nisem ime nič za jest, ker se je včeraj mudilo in lakoto je bilo treba potešiti zgolj s »tablico«. Najprej sem se moral locirati, kje točno sem, ker sem bil včeraj skoraj za roko voden do kampa. Potem, ko sem komaj našel pot ven iz mesta, sem pri letališču zgrešil in šel na slepo cesto. Problem je bil, da kamor sem hotel ven iz mesta po občutku, je bila avtocesta, lokalne poti pa so bile prepletene. Pa še jezero je objemalo mesto okoli in okoli. Tako sem imel za sabo že dvajset kilometrov, a nisem bil nič kaj daleč od mesta! Do mesta Lammhult se mi je tako vleklo, da sem si mislil: »Nikoli ne bom prišel tja!«, a se je končno pojavil napis za to mesto in v trgovini sem lahko kupil kaj za pod zob. Ker pa je bila danes nedelja, ni bilo tako, kot ponavadi. Malical sem ob nekem jezeru, malo naprej od mesta in tukaj videl, da tudi na severu ni tako čisto. V vodi je bilo kar nekaj smeti. Naprej sem potem »gonil« z veliko več energije, saj je bil želodec končno poln… a ne za dolgo. Prišla je ploha in vedril sem na zapuščeni kmetiji. Ker je bila tam v vratih tudi bodeča žica, sem mislil, da se bo ponovila zgodba iz Gross Rosna (8. dan, Poljska), ko sem moral pot nadaljevati v močnem dežju. Ponehalo je in ravno ko sem krenil naprej ter naredil mogoče 500 metrov, pa nova ploha. In ko sem vlekel pelerino iz torbe, je ponehalo. In po 500 metrih spet druga runda! Takrat pa sem se ustavil po ogromnim hrastom in počakal toliko, da je začelo sijati sonce! Ta vedrenja so mi vzela skupaj kar dve uri in pol. Najbolj sem bil vesel Vrigstada, saj je bil tam odcep za Sävjö, potem pa le še 27 km do Stensjöna. Tam se mi je od nekje vrnila vsa energija, saj sem lepo napredoval naprej. S Francijem sva se šlišala po telefonu in čez kako uro me je pričakal ob cesti, s kolesom. Lepo je bilo objeti rojaka takrat, ko je človek prigonil 1820 km, kolikor sem jih skupno do danes. Takrat mi je tudi rekel, da imam malo prazno gumo in (prisežem) sanjalo se mi je, da mi je spustila ravno tukaj. Bila je sama sreča, da so do danes še vse tri ostale cele! Ob prihodu nisem mogel verjeti, kje ima dom. On živi tukaj že lep del življenja, ampak… kako lepo je tukaj! Hiša, zelenica, pa hiška za goste (kjer sem nastanjen) in tik poleg vsega jezero, pa race, čigre, galebi… Oh!!! Naredila sva fotko skupaj in potem je takoj po grlu stekel pirček! Pojedel sem, se malo pogovoril po telefonu s »Slovenijo« in lepo je bilo po vseh teh dneh spet reči kako domačo besedo. Vmes sem se le enkrat slišal z bratom in Zoranom! Preden pa sem šel pod tuš, je iz mene udarila tista vsakodnevna rutina. Najprej vse ven iz torb, da se prezrači. Šotor je šel na ograjo, kjer se je posušil in med tuširanjem sem sproti opral še obleke in jih nato obesil. Šele med samim pakiranjem sem opazil, da čeprav »samo« šestnajst zaporednih dni na kolesu, se človek malce le spremeni. Ni bil tuš na prevem mestu, ampak oprema. Ker si od nje odvisen, potem moraš najprej poskrbeti za to. Ostalo vedno pride za tem! Jutri pa prvi dan počitka…
Jutranji pogled na prazno avtocesto; Växjö.
Čeprav sem do tukaj zgrešil pot, je bil pogled lep.
Kratka pavza kar ob cesti.
Malica ob jezeru, malce naprej od mesteca Lammhult.
Vedril sem pod rampo za skedenj.
Drugo vedrenje pod hrastom.
15 km pred ciljem je bilo že sonce in je olepšalo pogled na tole kmetijo.
Prihod k Franciju domov. Zadaj je čudovito jezero.
Posted in S KOLESOM NA ŠVEDSKO 2009 | Leave a Comment »
Vnesel Matej Brezovšek na julij 25, 2009
15. dan, Sölvesborg – Växjö, 138,00 km, Avs= 18,31 km/h, t= 7:21:48, Vmax= 51,1 km/h
Jutro je bilo čudovito, brez oblakov in lepim sončnim vzhodom, ki je obsvetilo mesto, kjer sem imel šotor. A ne za dolgo, saj so kmalu prišli nazaj oblaki. Tukaj se vreme spremeni v nekaj minutah. Ko sem se spakiral, sem šel na recepcijo vprašat, kako je z internetom, saj je sinoči sicer delal, a nisem mogel vzpostaviti več kot glavno Googlovo stran. 30 kron je bilo potrebno plačati, pa sem dobil geslo, a tudi »vstopne strani« še vedno ni bilo. Ko mi je le uspelo priti gor, pa me je nenehno metalo iz linije in preden sem osvežil blog ter odgovoril na maile, je bila ura že deset! Krenil sem proti Karlshampu, a je cesta naenkrat izgubil tisti odstavni rob in moral sem obrniti nazaj. Preko nekih hribovitih koncev sem po napotkih prijaznega fanta prišel v mesto Mörrum in ura je bila že dvanajst, ko sem prispel do tja. Na severnem koncu je bila nevihta, zato sem moral tam malo počakati. Ko sem vozil naprej od mesta Svängsta, je bila cesta še vedno mokra in ker je spet sijalo sonce, se je vlaga na veliko dvigala iz cestišča; kot megla. Bilo je kar malce težko dihati. Dan prej sem se odločil, da grem preko jezera Asnen, zato sem se peljal skozi vas Ryd. Do tam je bila kolesarska pot speljana po trasi stare železnice in to v zaščitenem naravnem parku, ki je bil čudovit, čeprav je imela ta pot peščeno podlago. Ves čas ob reki Mörrumsan proti njenem toku. V vasi Ryd spet nekaj kapelj, potem pa via jezero! Tukaj je bilo še lepše, čeprav hribovita cesta. Kampov kolikor hočeš, a so bili prehitro. Večinoma gre cesta po gozdu, nekajkrat pa se je spustila povsem ob obalo jezera. Tukaj morajo živeti vidre, ker sem celo eno povoženo srečal. In ostala mi je le še pot do mesta Växjö, kjer je bil naslednji kamp. Kakih 5 kilometrov pred mestom me je prehitel kolesar in pozdravil, potem pa me je malo naprej počakal in šel z mano. To je bil predsednik kolesarskega kluba Växjö AIS, Juan Manuel Dieguez. On je južnoameriške krvi, tukaj pa je imel pet otrok, z malo manjšim številom žensk. Dela pa v psihiatričnem oddelku, z najtežjimi švedskimi kriminalci; tam mimo sva se tudi peljala. Pokazal mi je tudi kopališče, v katerem je ženskam dovoljeno biti zgoraj brez! Peljal me je do vodnega stolpa, pod katerim je zaradi konveksnega dna zelo odmevalo, če si zakričal. Ker so to kmalu ugotovili prebivalci, so tja gor hodili kričat. To je motilo sosede in morali so narediti leseno ograjo spodaj, da ni odmevalo okoli in se hlrati spodaj ni več dalo priti z avtomobilom. Bil sem navdušen! Pospremil pa me je vse do vhoda v kamp. Res, hvala mu! V kampu pa se je začela malce drugačna zgodba. Receptor me je že od začetka snobovsko ignoriral, potem pa sem za bivanje moral kupiti skandinavsko kamping kartico, katera ti ne koristi praktično nič, le to, da jo je v tem kampu potrebno imeti. Bil je kamp, ki se ponaša s štirimi zvezdicami, a po smradu iz potoka ob mojem šotoru, bi sklepal, da nima niti ene. Tudi internet jim ni delal in to je bila najslabša nastanitev do sedaj, čeprav hkrati tudi najvišje rangirana. Izbire pa nisem imel…
Jutranje sonceje obsijalo kamp.
Idila.
Čudovito jezero Asnen.
Sem v pravljici?
Jezero pri vasici Vederslöv.
S predsednikom kolesarske sekcije Växjö AIS.
Pogled na zahod v kampu, jezero Helgasjön.
Posted in S KOLESOM NA ŠVEDSKO 2009 | 2 Komentarjev »
